Zamejstvo in matica pred  izzivom multikulturnosti Previous item Forty years ago: the... Next item Some notes on the...

Bolj kot sem razmišljal o problemu multikulturnosti v zvezi z manjšinsko stvarnostjo, bolj se mi je nakazovala važnost, ki ga ta problem predstavlja za celotni slovenski narod.

Pomislil sem, da smo pravzaprav Slovenci živeli celo tisočletje v multikulturni dimenziji in da je le deset let odkar – prvič v svoji zgodovini – slovenski narod eksperimentira monokulturnost.

Dejansko smo Slovenci po pokristjanjenju pod nemško nadvlado stoletja živeli v ne vedno lahkem sožitju z nemško kulturo. Veliko smo od te sprejemali, nekaj tudi dali. Pri tem so se nekateri asimilirali, drugi smo pa ohranili slovensko identiteto.

1918. leta je matica za 70 let zamenjala kulturnega partnerja in bila v veliki meri bikulturna z ozirom na srbo-hrvaško kulturo. Z osamosvojitvijo so se tudi te kulturne vezi v glavnem prekinile. Sedaj pa je v ospredju neznanka monokulturnosti, na katero Slovenci doslej nismo bili vajeni. In takoj za tem so že na obzorju odnosi v okviru združene Evrope, kjer se bomo nujno zopet srečali s problemom multikulturnosti.

Nadvse aktualno je torej, da o multikulturnosti razmišlja tudi matica. Način, kako bo matica reševala ta problem, pa bo nedvomno imel nekaj vpliva tudi na pristop manjšine do multikulturnosti, ki je sicer manjšini sami od vedno vraščena v njeno bistvo.

          O  KULTURI

Potrebno je, da opredelim pojem multikulturnost, tako kot ga bom uporabljal v okviru tega predavanja.

Še prej pa nekaj besed o pojmu kultura. V našem vsakdanu ga običajno uporabljamo v ožjem smislu, ko s tem izrazom v glavnem označujemo le področja umetniškega ustvarjanja in humanističnega znanja. Tu pa ga bom uporabljal le v širšem, antropološkem smislu. Ta je pa izredno kompleksen, a ga bom vendarle poskušal na kratko opisati. Omenil bom nekaj zgoščenih elementov, v glavnem zato da bi nakazal kompleksnost in razsežnosti kulturnega okolja. To naj bi nam pomagalo razumeti, kako je skupinska kultura razvejana in kako globoko sega v človeka, daleč preko njegovih zavednih področij.

Preživitvena sredstva, ki jih nudi okolje, so od zmeraj pogojevala način življenja, razvoj in kulture človeških etničnih skupin.

Etnične skupine temeljijo na najosnovnejših bistvenih skupinskih načrtih, to je na preživetju in na vzreji otrok. So nosilke kulture, ki zaobjema osnovne instrumente in tehnologije preživetja, skupinske ideale in mite, sheme rodbinskih odnosov, modele otroške vzgoje, prehodne rituale itd. Posameznik v glavnem avtomatično prevzema od etnične skupine kulturno dediščino, ki se je iz roda v rod izoblikovala v njeni kulturi.

Vsaki etnični skupini se stalno oblikuje in posodablja identiteta. Ta je zanjo značilna in se razlikuje od drugih v načinu, kako uresničuje svoje temeljne načrte. Skupina mora upravljati notranje in zunanje pritiske, ki jo silijo k prilagajanju stalno se spreminjajoči notranji in zunanji stvarnosti. Vse to velja bodisi za najmanjše primitivne plemenske skupine, kot za velike moderne etnične skupine, ki so organizirane v državnih okvirih. 

Kultura etnične skupine vključuje tudi njej značilne sisteme psiholoških obrambnih mehanizmov, dogovorne kode, rituale in vse, kar tvori tisti svojevrstni kulturni hardware, ki je v glavnem nezaveden in ki je nujno potrebni temelj, le na katerem se lahko osnuje software bolj ali manj zavednih načrtov skupine. 

Želel bi poudariti, da je etnična skupinska kultura okolje, izven katerega človeška eksistenca ni mogoča, saj daje posamezniku osnovne elemente za biološko in mentalno življenje. Med ljudmi obstaja torej nek mentalni prostor, ki presega ozke meje posameznikovega jaza. V tem prostoru se je z evolucijskimi procesi izoblikovala kultura skupin. V njo posamezniki in podskupine sporočajo in projicirajo svoje potrebe zato, da jih soočajo, spajajo in prilagajajo bodisi s potrebami drugih kot s specifičnimi ambientalnimi pogoji. Iz omenjenega kulturnega prostora pa hkrati introicirajo stereotipe, sheme, kode, kolektivne ideale in mite, ki so osnovni organizatorji skupinske in individualne psihe. V tem transsubjektivnem prostoru so zabeležene tudi izkušnje preteklosti, iz njega črpamo znanje, večjo ali manjšo občutljivost za določene aspekte življenja itd. Na tej osnovi, ki se seveda neprestano prilagaja spreminjajočim se tehnološkim, gospodarskim, demografskim in političnim pogojem, se konstituira zavedna fenomenologija skupine, katero lahko vsak dan opazujemo in v katero smo neizbežno zatopljeni. 

V tem smislu torej kultura ni le sklop znanstvenih  in umetniških dosežkov, ampak veliko širši pojem. Obstaja, spreminja se in razvija v času, iz roda v rod, preko stoletij in tisočletij, kot proizvod posameznikov, a obenem tudi kot nekaj kar jih presega.

+  +  +

Podčrtal bi, da sega etničnost veliko širše od pomenske razsežnosti, katero dajemo temu pojmu v vsakdanji govorici, ko ga v bistvu enačimo z narodno-jezikovno skupinsko pripadnostjo. Etnična kultura je vkoreninjena, se izraža in se udejanja v različnih koncentričnih (in ne samo koncentričnih) krogih, ki gredo od širših družinsko-sorodstvenih skupin in vaških skupnosti (kjer je interakcija najbolj živa), preko območja regij in homogenih kulturnih področij, do narodnih in jezikovnih skupin, pa tudi preko teh, vse tja do skupnih kontinentalnih in občečloveških osnov.

Taka shema nam lahko pojasni, kako nacionalizem izkrivlja stvarnost, ko pretirano povdarja vlogo narodno-jezikovne skupine in ji pripisuje tudi funkcije, ki so po naravi značilne za druge ‘kroge’. Nacionalizem skuša zmanjšati pomen in vpliv tako nadnacionalne stvarnosti kakor tudi ožjih krogov, kot so regionalni ali krajevni. (Značilno je, da so nacionalistične vlade po navadi centralistične in se upirajo priznavanju krajevnih specifičnosti in potreb po avtonomiji, ki iz teh izhajajo).

Iz tega zornega kota lahko, na primer, po eni strani govorimo tudi o neki skupni evropski etnični osnovi. Dovolj je, da pomislimo na velika kulturna gibanja kot so bila renesansa, romantika, prebujanje narodov, gibanje leta 1968 itd, ki so se sočasno pojavila na skoraj celotnem evropskem območju. Po drugi strani pa regionalne etnične komponente, kot so na primer tiste, ki označujejo in razlikujejo med seboj Primorce, Gorenjce in Prekmurce, nakazujejo obstoj nekoncentričnih krogov, ki v nekaterih kulturnih elementih zaobjemajo lahko tudi sosednja neslovenska jezikovna področja.

Obstaja pa tudi izkrivljanje, ki je obratna inačica nacionalizma. V mislih imam tiste, ki skušajo zanikati ali omalovaževati svojo pripadnost neki etnično-jezikovni skupini in ki se proglašajo le za ‘Evropejce’ ali za ‘državljane sveta’. Taka stališča slonijo na naivni utvari, da je mogoče kar mimogrede preskočiti nenadomestljiv pomen, ki ga v naši dobi imajo etnično-jezikovne skupine. Sed natura non facit saltus!

INTERAKCIJA

Kot v vseh skupinah, je tudi v okviru etnične skupine stalni pretok informacij bistven. Nujno je stalno interagiranje, nenehno kroženje sporočil, ker se le tako skupina in njeni člani lahko prilagajajo stalno se spreminjajočim okoliščinam. Iz tega zornega kota ima tudi informalno, spontano pogovarjanje, vse tja do ‘klepetanja’ važno vlogo. Ljudje se stalno družijo v manjše, prehodne interaktivne skupine zato, da si tam medsebojno izmenjujejo sporočila. Pri tem je med posamezniki komunikacija neposredna, na ravni govora, mimike in čustvenih znakov in to bodisi na zavedni kot na nezavedni ravni.

Interagiranje se vrši v glavnem z jezikovno komunikacijo. Sposobnost človeških bitij, da v direktnem kontaktu zaznavajo in dojemajo še tako rahlo nakazane nianse občutkov in vsebin je pa neverjetno razvita. V resnici sta zato kontakt in izmenjava veliko širša od formalnih jezikovnih vsebin, ker je v živi interakciji mnogo infraverbalnih in metaverbalnih elementov, ki komuniciranje izredno obogatijo z implicitnimi vsebinami in s čustveno obarvanostjo. Brez te pa človeške komunikacije pravzaprav ni, saj bi ostalo le povsem mehansko in površinsko oddajanje sporočil. 

Poleg zavestno hotenih vsebin, torej nenehno sporočamo veliko več od tega, kar si predstavljamo. Na nezavednem nivoju oddajamo in sprejemamo celo kopico sporočil, ki dajo veliko kompleksnejšo in bogatejšo sliko tega, kar mislimo, čutimo in tega, kar je nezavedno prisotnega. Poleg tega veliko sporočil povsem nehote in nezavedno prenašamo in širimo v skupini. Na isti ravni tudi sprejemamo, kar drugi širijo.

Obširna nezavedna komponenta vsakega sporočila pa je bistvena, saj hotenemu sporočilu ustvarja kontekst, ozadje, le v okviru katerega lahko zadobi sporočilo svoj polni pomen. Med drugim tudi avtomatično sporoča, z velikim koeficientom verodostojnosti, kakšno važnost ima in kako je čustveno obarvan vsak element sporočila. 

Da na kratko povzamem etničnost in interakcijo, bom uporabil prispodobo. 

Človek živi v središču nekakšne čebule. Obdaja ga sistem koncentričnih etničnih krogov-čebulnih listov, ki ga ščitijo in preko katerih pronica do njega kulturna hrana. Vsak list je nosilec enega dela etničnih kulturnih vsebin. Narodno-jezikovni list je, vsaj v naši dobi, nekaj debelejši in važnejši, vendar pa so bistveni tudi ostali listi, ki so znotraj in zunaj njega, kakor tudi tisti-nekoncentrični, ki prečkajo vse in segajo izven čebule. Bistven je stalen pretok hranljivih sokov, v katerih morajo biti sestavine optimalne, da se lahko vsaka celica optimalno razvija. Zato mora čebula iz zunanjega okolja stalno črpati nove elemente.

MULTIKULTURNOST

Kar sem doslej vsaj približno opredelil z besedo kultura, bi se dalo ponazoriti tudi s prispodobo vode, v kateri vsi mi kot ribe plavamo in dihamo ter iz nje črpamo, kar je pač v njej raztopljeno. Vsaka skupinska etnična kultura ima svoje specifične sestavine.

Recimo, da bi lahko multikulturnost ponazorili kot sposobnost plavanja v več kot samo eni vodi, kot sposobnost življenja in polne izmenjave-interakcije v več kot enem samem kulturnem območju (ali recimo v več kot eni sami čebuli). 

Vendar bi  takoj povdaril, da učenje in poznavanje nekega  tujega jezika še ni multikulturnost. Slovenec, ki dobro obvlada angleščino ni multikulturen, vsaj dokler nima dovolj širokih, globokih in stalnih osebnih stikov z angleško govorečim svetom, dokler se ne izpostavi tisti polnejši izmenjavi, na zavednih in nezavednih nivojih, kakršno sem opisal, ko sem govoril o interakciji. Multikulturni smo le, ko drugo kulturo doživljamo, ne pa če jo le poznamo!

Multikulturni smo torej, ko tuj jezik dovolj obvladamo in ko smo s tujim okoljem toliko neposredno v stiku, da smo včasih sposobni čutiti in misliti tudi tako kot čutijo in mislijo člani dotičnega naroda, da lahko zaznavamo tudi skrite utripe tiste kulture.

To je sposobnost, da se postavljamo začasno v kožo drugih, a da pri tem obenem ohranjamo lastno identiteto, da smo sposobni razpresti svoje zavedne in nezavedne tipalke tako v tuje kulturno okolje kot v svoje.

Multikulturnost je dragocen instrument pri presojanju vsebin skupinskih kultur. Skupina na številnih področjih izvaja na posameznika izredno močan pritisk, da sprejme kot dane resnice tiste, ki so v miselnosti skupine, v kateri živi, splošno priznane in v katere v glavnem nihče ne dvomi. Včasih pa niso to objektivne resnice, temveč le skupinski miti, bolj ali manj neosnovane iluzorne predstave, ki se izven kulturne atmosfere dotične skupine izkažejo kot inkonsistentni. (Tako je na primer v italijanskem kulturnem območju izredno zakoreninjena predstava, ki jo imajo Italijani o sebi kot o nedolžnem narodu, ki ni nikoli nikomur nič žalega storil. Pravzaprav naj bi šlo za narod, ki je bil pred 50 leti le žrtev Nemcev in Slovanov. Niti resni in pošteni italijanski zgodovinarji se ne morejo povsem otresti takega pogojevanja lastne skupinske kulture. Če bi bili multikulturni in bi lahko zadihali tudi v drugih, neitalijanskih vodah, bi se vsekakor lažje ubranili pred tem stereotipom in izluščili objektivnejšo resnico, tako kot na primer to uspeva izrazito multikulturnemu intelektualcu, kakršen je Fulvio Tomizza. Podobna pogojevanja najdemo seveda v vseh kulturah in tako tudi v naši.)

Multikulturnost nudi torej neprecenljivo možnost, da gledamo na stvarnost iz več zornih kotov istočasno. Vidimo jo lahko od znotraj, a obenem tudi od zunaj, kar nam vsekakor daje popolnejšo sliko. Dogajanje in čutenje znotraj skupine pa tako veliko lažje relativiziramo. 

V polni izmenjavi na vseh nivojih, kakršno označuje multikulturnost, vsakdo nujno nekaj tujega tudi sprejme vase, kar seveda tudi vpliva na njegovo identiteto. To pa odpira nekaj bistvenih vprašanj. 

Neizpodbitno je, da je prisvajanje tujih pozitivnih elementov, tudi v identiteto, ne samo koristno, ampak tudi nujno. Mislim, da bi bilo težko trditi, da ni bil vdor v slovensko identiteto judovskih, rimsko-latinskih in nemških elementov, ki jih je prineslo pokristjanjenje, v glavnem nekaj pozitivnega, pa čeprav se je ob tem izgubilo marsikaj izvirno slovenskega.

Prisvajanje tujih tehnologij in idej, ki nikakor nimajo le površinskega učinka, je nujen proces pri vsakem narodu. To vsekakor vpliva na identiteto, jo spreminja in posodablja. Lahko jo bogati, včasih pa tudi izkrivlja. Med plavanjem v vodah sosedov, kot tudi v svojih, pač avtomatično vsrkamo dobro in slabo.

Glavna nevarnost permeabilnosti med tujo skupinsko kulturo in našo notranjostjo pa je, da iz sosednjih voda vsrkamo preveč tujih elementov, da se potem težišče naše identitete prevesi na drugo stran, da se vedno manj čutimo sorodni lastnemu narodu in da se asimiliramo v drugi narod.

Tu bi se za hip zaustavili ob problemu identitete in njenega razvoja. Pri tem je zapopaden eden izmed osnovnih psiholoških mehanizmov, ki se shematično izraža v treh fazah. 

V prvi fazi identitete še ni: različni in protislovni elementi so pomešani, prevladujeta nejasnost in konfuznost. 

V drugi je neka primitivna identiteta dosežena na podlagi ostrega ločevanja brez nians in brez vmesnih elementov, nekaj sorodnega črno-belemu mišljenju. Taka identiteta je nujno idealizirana, ne prenese prisotnosti tujih elementov, občutena je kot zelo različna in tuja drugim identitetam. Zaznavne so paranoidne značilnosti. Taka identiteta prevladuje v nacionalističnih kontekstih. Prehod čez to še nezrelo, paranoidno fazo je v razvoju identitete nujno potreben, zato da jo lahko nadgradimo in da se potem obdržimo na tretji zrelejši stopnji.

Tretja faza, ki bi jo lahko imenovali kot najzrelejšo, preraste prejšnjo, a jo ne odpravi. Na ozadju ostane jasna meja med svojim in tujim, vendar pa je možno vnašati tuje elemente na območje svojega in obratno. Čimbolj trdna je razmejitev na ozadju, tem več tujih elementov lahko osvojimo, ne da bi tvegali, da se razmejitev zabriše in da zdrknemo v prvotno konfuzno stanje, kjer se identiteta ošibi ali razblini. 

Iz tega sledi, na primer, da moramo pri vzgoji otrok paziti, da posredujemo elemente multikulturnosti na pravilen način. Pri dvojezični vzgoji ne bomo nikoli mešali obeh jezikov, ampak bomo posredovali otroku dva čista jezikovna sklopa, da se v njemu lahko ustvari jasna podoba vsakega izmed obeh. Tako bomo pri multikulturni vzgoji posredovali dve kulturi, vendar vsako v svojem koherentnem sestavu, nikakor pa v kakšni konfuzni mešanici obeh. Multikulturnost je soobstoj več kultur, ne pa njih mešanica!

Če pravilno ravnamo, se pri posredovanju multikulturnosti identiteta celo utrjuje. Tudi tega pa ne gre jemati v čistunsko-paranoidnem smislu. Če se navežem na prej omenjeno shemo, bomo pri vzgoji jasno razmejevali, a obenem tudi sprejemali tuje vplive in skupne vsebine različnih kultur.

  Nesprejemljivo pa je, da postane slabo nastavljena multikulturnost uvod v asimilacijo.

Ravnotako nesprejemljiva je izolacija, ki temelji na utvari o kulturni samozadostnosti, ki je za katerikoli narod absurdna, še posebej pa za manjše narode. 

Plavanje v tujih vodah je nedvomno koristno. Pri tem pa moramo seveda paziti, da zavarujemo lastno identiteto. Podobno kot v gospodarstvu: avtarhija je absurd, uvoz in izvoz sta potrebna, a ob tem moramo pazljivo slediti plačilni bilanci, da ne uvozimo več kot izvozimo in da se s prevelikimi dolgovi v bistvu ne prodamo tujini. Kulturna stvarnost ne more biti torej nič drugega kot dinamično ravnovesje med sprejemanjem tujega in ohranjanjem lastne identitete. Ta pa nikoli ni in ne more biti enkrat za vselej zacementirana, saj je po svojem bistvu, dokler smo živi, v stalnem razvoju.

Narod, tako kot njegova kultura, stalno nekaj uvaža in nekaj izvaža, je objekt vpliva in subjekt vplivanja na druge. Le tako lahko razvija in bogati svojo kulturo s tistim znanjem, védenjem, tehnologijo in spoznanji, ki so nujno potrebni za prilagajanje in preživljanje v stalno se spreminjajočih okoliščinah.

Kot vse živo, tudi narodnostna identiteta, če je živa in jo ne mumificiramo, stalno tvega, da lahko oslabi ali celo umre. Vendar pa je neizbežna zakonitost življenja, da kdor ne tvega, niti ne zaživi.

MALOŠTEVILČNOST  SLOVENSKEGA  NARODA

Tesnost slovenskega prostora postaja razvidna s posodabljenjem prometnih zvez. Že danes se Ljubljančan ne more peljati z avtom v nobeno smer dalj kot eno uro, ne da bi se znašel na ozemlju, kjer ne obvlada jezika, kjer ne more prebirati časopisov, kupovati knjig, razumeti televizijskega dnevnika, obiskovati predstav, prireditev in srečanj, izmenjevati izkušenj s kolegi itd. Ne more na nobeni ravni zaplavati in zadihati v kulturi sosednjega območja in se okoristiti s kulturno produkcijo, ki se tam razvija. 

Ko bodo čez nekaj let delovali hitri vlaki, se bo ta čas skrčil na dvajset minut. To pa bo tudi pomenilo, da bo delovanje na skoraj vsakršnem področju, nujno zaobjemalo ozemlja, ki bodo daleč širša od slovenskih meja.

Iz tega izhaja, da bo v bližnji bodočnosti, še bolj kot danes, določena oblika multikulturnosti nujna za malodane cel slovenski narod.

V zadnjih letih v časopisih in ostalih medijih osrednje Slovenije pade v oči praznina, ki zija med domačimi in tujimi novicami. Domačih je na majhnem slovenskem območju pogosto kar malo, tako da beleži teletekst včasih tudi vaške gasilske praznike. Na naslednji strani so pa že mednarodne novice, kjer preskočimo vse vmesne koncentrične kroge (ki so pa za Slovenijo vendarle zelo važni) in se znajdemo v planetarni dimenziji med fragmentarnimi vestmi o kaki Clintonovi izjavi, o potresu na Sumatri ali o padcu vlade v Venezueli. Iz teh fragmentov pa je težko, ali se sploh ne da, sestaviti kolikor toliko organsko, smiselno in dovolj poglobljeno sliko tega, kar v državah izven Slovenije ljudje in narodi doživljajo, čutijo, mislijo. Še posebno velja seveda to za stvarnost ‘vmesnih koncentričnih krogov’, ki jih predstavljajo sosednja območja Italije, Avstrije, Hrvaške in Madžarske, ki so za Slovenijo veliko važnejši od tega, kar lahko na prvi pogled izgleda. Povprečni Slovenec pa ima zelo pomanjkljivo sliko o tem, kaj se v teh deželah dogaja.

Tu pa tam zasledimo namreč v slovenskem matičnem in tudi zamejskem javnem življenju težnjo po nekakšni samozadostnosti ali vsaj po čim manjši izmenjavi s tujino. V ekstremnih pozicijah postane to težnja po ustvarjanju nekašnega idealnega slovenskega ‘minimundusa’, kjer bi našli vse, kar rabimo. To bi nam navsezadnje dovolilo, da na magičen način zanikamo omejitve, ki nam jih slovenska dvomilijonska stvarnost v resnici nujno postavlja. Očitno je, da je za nekatere zavest teh omejevanj preboleča, da bi se z njimi lahko soočali in da bi njihov obstoj upoštevali.

Če se pa temu dejstvu ne izognemo in o tem razmišljamo, naletimo na dva problema. 

Prvi je količina in kakovost tega, kar Slovenci ustvarjamo. Drugi pa zadeva potrebo po izmenjavi-interakciji na širšem območju, ki presega slovensko ozemlje.

Zaustavimo se najprej pri prvemu. Noben narod, pa še tako velik, ni v stanju biti povsem samozadosten in to ne samo na ekonomskem, ampak tudi na znanstevnem, humanističnem, umetniškem in vseh ostalih področjih. Povsem logično in naravno je, da manjši narod proizvaja in ustvarja manj kot veliki narodi. Poslužimo se grobo shematičnega primera. Če imamo enega vrhunskega matematika na vsakih deset milijonov ljudi, bo Slovenjia imela enega le vsako peto generacijo, medtem ko jih bo v sto milijonskem narodu stalno delovalo deset. Nekaj podobnega bi se lahko reklo za malodane vsako stroko in področje, pa čeprav v različnih številčnih razmerjih. 

Seveda bo kdo rekel, da stvar vendarle ni tako vezana le na številke, saj niso talenti in sposobnosti le stvar statistično porazdeljene genetičnega materiala. Res je! To je tudi stvar kulturnega okolja, ki lahko omogoča in celo stimulira razvoj določenih sposobnosti. Vendar pa menim, da kot ni realno misliti, da bi bili Slovenci genetično boljše opremljeni kot ostali narodi, ravno tako ni vzroka, da bi mislili, da je naš kulturni ambient bolj stimulanten in ploden od ostalih.

V športu dosegamo vrhunske rezultate v nekaterih panogah, smo povprečni v drugih, v nekaterih smo prav slabi, z nekaterimi se pa sploh ne ukvarjamo. To je povsem naravno in ni vzroka, da bi tako ne bilo tudi na ostalih področjih človeških dejavnosti. 

Dvomilijonska razsežnost ni zadostna, da bi se lahko ukvarjali z vsem. Kot ne moremo imeti diplomatskih predstavništev v vseh državah, tako ne moremo imeti specialistov na vseh področjih. Vedno nam bo manjkal kak izvedenec za skandinavski srednji vek ali za egiptovsko papirologijo ali za tropske bolezni ali za floro Falklandskih otokov itd.

Dvomilijonska razsežnost tudi ni zadostna zato, da se statistično dovolj enakomerno porazdelijo talenti in sposobnosti. Tako se mi zdi, da je značilno za slovensko ustvarjalnost, da so na raznih področjih zelo velike razlike v kakovosti. Poleg odličnih dosežkov v nekaterih panogah, najdemo skromne in le povprečne na drugih. Že pri prebiranju časopisov naletimo na zelo velike razlike med kakovostjo enega ali drugega članka. V večjih narodih tega ni v tolikšni meri, ker je med veliko večjim številom ljudi, ki se z nečim ukvarja, lažje bolj homogeno izbirati sposobnosti.

Neizbežno je zato, da smo na nekaterih področjih na svetovni ravni, na drugih na nacionalni, na tretjih pa le na skromni krajevni. Na nekaterih senčnih področjih naše kulture bomo torej vedno postavljeni pred izbiro: ali se zadovoljiti z domačo skromno proizvodnjo (v številnih postranskih panogah bo celo praznina) ali pa poseči po bogatejši tuji. V prvem primeru, če se omejimo le na domače, bo seveda v naših kulturnih vodah dovolj pestra in kvalitetna hrana včasih pešala. 

Če se pa odločimo za ‘uvoz’ kulturnih elementov, imamo nekako dve možnosti. Lahko zajemamo v drugih kulturah na bolj površinski, racionalni ravni védenja (z znanjem tujih jezikov prebiramo literaturo, hodimo se učit in izpopolnjevat v tujino itd.) ali pa zajemamo na širšem in globljem nivoju, ki ga omogoča multikulturnost. Obe varianti se v resnici ne izključujeta in pametno je, če se v primernem razmerju poslužujemo obeh. Ker se danes tu ukvarjamo z multikulturnostjo, bi pa zopet povdaril, kako je ta instrument potreben in malodane nujen tudi za matično domovino, ker je prvi način, bolj površinskega zajemanja v tuje kulture sam po sebi nezadosten.

Preidimo zdaj k drugemu aspektu, ki sem ga prej omenil in ki zadeva potrebo po izmenjavi, po interakciji na območju, ki je širše in ki presega slovensko ozemlje.

Na najrazličnejših področjih in strokah rabijo ljudje stalne in razvejane stike s širšim krogom ljudi, ki se z istimi problemi ukvarjajo. Če pomislimo na današnjo vse večjo razvejanost raziskovalnih področij, na neprestano cepljenje posameznih strok v subspecializacije, bomo nujno ugotovili, da je na marsikaterem od teh področij v Sloveniji le kak osamljen raziskovalec, ki mu je zdaj zmanjkalo še tistih nekaj sogovornikov, ki jih je prej imel v bivšem jugoslovanskem prostoru.

Naj navedem primer iz svoje stroke. Danes se s psihoanalizo ukvarja v Sloveniji relativno majhno število kolegov in je zato možnost izmenjave izkušenj, kroženja mnenj o prebrani literaturi in o različnih tehničnih prijemih omejena. Obstaja seveda možnost kontaktov na mednarodni ravni preko literature, kongresov in srečanj, ki so v glavnem v angleščini. Vendar je na teh osebni kontakt le bežen, nima prave kontinuitete, vse je koncentrirano v nekaj dneh predavanj in razprav, kjer so udeleženci v glavnem pasivni. 

Ta raven je vsekakor nujna in potrebna, vendar pa ni zadostna. Ni mogoče preskočiti vmesnih krogov med najširšim mednarodnim in ozkim lokalnim. Kot smo videli igra v medčloveških odnosih zelo veliko vlogo direktna interakcija, to se pravi komunikacija, ki ni le papirnata ali kompjuterska, ampak ki vključuje tudi dovolj redne neposredne medosebne stike.

Kolegi v Italiji, v Avstriji in v večini drugih držav, imajo široko možnost, da se med seboj redno srečujejo v zadostnem številu zato, da se pogovarjajo, da lahko najdejo dovolj zainteresiranih kolegov in z njimi sestavljajo na specifične teme manjše raziskovalne skupine, da prirejajo dovolj bogate programe srečanj, predavanj, seminarjev itd. Če bi matični Slovenci bili multikulturni, bi pri takih dejavnostih lahko redno sodelovali s sosedi.

Podobno se seveda dogaja na številnih področjih tudi izven znanstvene raziskave. Nujnost, da se Slovenija odpre in da integrira svoje gospodarstvo v širše evropsko območje izhaja navsezadnje iz iste potrebe, da preseže svoje meje, ki so preozke za poln razmah sodobnega gospodarstva. Saj je tudi proizvodnja danes vedno bolj specializirana in je uspešna le, če deluje za širši krog odjemalcev. Ta nuja je bila verjetno navsezadnje ena izmed glavnih silnic, ki so privedle do slovenske osamosvojitve.

Vse to bi nakazovalo potrebo, da se Slovenci ne zapiramo v neke preozke in dušeče meje, temveč da slovenski kulturni prostor na primeren način odpiramo.

Pred osamosvojitvijo so matični Slovenci v svojem prejšnjem multikulturnem partnerstvu s srbo-hrvaško kulturo imeli na razpolago, kot širši interaktivni prostor, bivše jugoslovansko ozemlje. Danes je potrebno ta prostor nadomestiti. Slovenci bi se sedaj lahko okoristili z vsemi sosednjimi kulturami, če bi se multikulturno dovolj usposobili, da bi lahko ‘plavali’ bodisi v nemških, kot v italijanskih, hrvaških ali madžarskih vodah. Diverzifikacija v vse te štiri smeri bi pomenila še večjo obogatitev in obenem manjšo nevarnost, da bi katera od sosednjih kultur zadobila v Sloveniji premočno hegemonično vlogo. Slovenija bi pa lahko pridobila vlogo povezovanja in mostu med sosedi.

Iz tega stališča bi bilo nujno, da bi vsak Slovenec poznal, poleg mednarodne angleščine, vsaj enega izmed sosednjih jezikov (nemščino, italijanščino, srbo-hrvaščino ali madžarščino), da bi lahko razširili svoje interaktivno kulturno območje. Dejansko se pri skoraj vseh manjših evropskih narodih v šolah redno učijo večje število tujih sosednjih jezikov. Celo v Italiji je že dalj časa govora o tem, da bi v obvezno šolo uvedli učenje dveh tujih jezikov.

Če smatramo Italijane v Trstu kot zaprto in togo družbo, ker se ne učijo sosednje slovenščine, bi lahko ravnotako smatrali Slovence iz matice, kot zaprte in toge, če se tudi oni ne bi učili sosednjih jezikov.

Iz doslej rečenega se morda nakazuje podoba slovenskega naroda, ki je malo različna od tiste, ki je stereotipno prisotna v naši kulturi. Namesto naroda, ki se poteguje, da bi na lastnem zaprtem vrtičku pridelal, pa čeprav včasih v simbolično majhnih količinah, vse kar na svetu raste, nakazujem tu hipotetično sliko naroda, ki se drzno odpira, ki pluje po številnih tujih morjih, kjer kupuje in nosi domov izdelke in surovine, s katerimi gradi in opremlja dragoceno zgradbo lastne kulture.

Če za trenutek sprostim fantazijo, mi pridejo na misel Benetke in njena tisočletna trgovska in posredniška zgodovina, ki je to mesto naredilo edinstveno. Od Feničanov, preko majhnih grških mest, do Benečanov in Nizozemcev se vije briljantna zgodovina majhnih narodov, ki so tvegali in pluli, medtem ko so drugi, kot Črnogorci, Albanci ali Baski ostali zaprti v svojih nedostopnih gorah.

Dober mornar ni tisti, ki le v gostilni pripoveduje mite in legende o svojih potovanjih, kakor tudi ne tisti, ki svojo ladjo tišči vedno le v ozkih vodah pristaniškega zaliva, ampak tisti, ki si upa zapluti na odprto morje in se soočati z razburkanim in včasih tudi nevarnim valovjem. 

  Če gremo preko idealizacije, uvidimo, da naš narod ni bogata in mogočna družina, ki lahko svoje člane preskrbi z vsem, kar potrebujemo. Vzeti moramo pač na znanje, da smo člani majhne in ne zelo premožne družine, ki pa vendar lahko postane toliko iznajdljiva, da nam privzgoji spretnost, kako priti po najlažji poti do tistega, česar je doma premalo ali sploh ni. 

Na misel mi pride še judovski narod, ki je dvatisoč let živel brez ozemlja, brez vojske in celo brez jezika, a je z iznajdljivostjo ohranil svojo identiteto ter dosegel in nudil človeštvu, kot nihče drug, nadvse zavidljive rezultate v kulturi in v gospodarstvu. Eden izmed glavnih judovskih adutov pa je prav multikulturnost.

Naše čustvene vezi na manj idealizirano, a bolj stvarno podobo naroda ne bodo zato nič manjše. Saj se člani manj premožnih družin imajo ravnotako radi in jih nikakor ne zapuščajo zato, da bi se dali posvojiti od bogatejših.

MULTIKULTURNOST  IN  SLOVENSKA  MANJŠINA  V  ITALIJI

Glede multikulturnosti, pa čeprav tudi v okviru različnih pojmovanj tega koncepta, obstajajo razlike med slovenskimi zamejci v Italiji in v Avstriji. Nedvomno je v teh razlikah zapopadeno dejstvo, da živita obe manjšini v različnem okolju in v različnem odnosu z večinama. Ker koroške stvarnosti ne poznam, se bom omejil na nekaj misli v zvezi s tržaško stvarnostjo.

Tržaški Slovenci smo vedno bili bikulturni, do prve svetovne vojne celo trikulturni. To sicer velja za vsakega manjšinca v različni meri, saj je stopnja bikulturnosti odvisna od več faktorjev (če kdo živi v mestu ali na vasi, kakšno šolo je obiskoval, če dela v slovenskem ali italijanskem okolju, če je poročen z osebo druge narodnosti, kakšne narodnosti je krog prijateljev itd.). 

Biti manjšinci ima veliko negativnih in veliko pozitivnih aspektov. Med pozitivnimi je nedvomno multikulturnost.

Vendar pa z zamejsko multikulturnostjo ne gre vse gladko. V mnogočem je konfliktualna in problematična. 

Nikakor ni namreč vseeno, kakšna je druga kultura (v našem slučaju italijanska), z ozirom na katero smo bikulturni in v kateri tudi plavamo in dihamo. 

Velike težave nam ustvarja dejstvo, da je italijanska tržaška kultura danes izrazito monokulturna. Iz svoje izvirne multikulturnosti v prejšnjih stoletjih so naši someščani prešli v prejšnjem stoletju na bikulturnost, odprto le na nemško stran, po letu 1918 so še to odpravili in postali izredno togo in zaprto monokulturni.  To predstavlja zanje veliko omejitev, saj se danes v kar treh smereh neba znajdejo že po nekaj kilometrih v njim tujem, povsem nerazumljivem okolju.  Niso kulturno opremljeni za interagiranje ne s slovenskim ne s hrvaškim kulturnim območjem. To jim ne povzroča toliko osiromašenja v smislu splošnih kulturnih vsebin, saj lahko zajemajo v še kar obširno in bogato območje lastne kulture. Ustvarja jim pa velike težave na vseh tistih področjih lastne kulture, ki so v zvezi z njihovo lokacijo v obmejnem prostoru. V teh področjih svoje kulture bi morali imeti vgrajene učinkovite sheme odnosov s sosedi. A teh shem nimajo, ali pa so izredno primitivne in neustrezne. Ena izmed njihovih glavnih psiholoških obramb je na teh področjih zanikanje. Stvarnost, ki jih obkroža in tisti del sebe, ki bi moral s to stvarnostjo interagirati, enostavno zanikajo. Vsled tega je njihova predstava krajevne realnosti (in posledično tudi samih sebe) nujno izkrivljena in kar je še huje, se tega, zaradi masivne uporabe zanikanja, izredno težko zavedajo. Taka kolektivna nevroza pa vzdržuje potencialno intenzivne iracionalne reakcije, ki se občasno neizogibno sproščajo. (Primer takega sproščanja iracionalnosti doživljamo v teh dneh s ponovno kolektivno histerija v zvezi s fojbami.)

Kulturno so hermetično zaprti do nas, a se obenem tega težko zavedajo, saj stalno trdijo, da je le naša manjšina zaprta. Prav zato, ker se ne znajo postaviti v našo kožo, ne vidijo, kako je za nas ponižujoče in boleče, da niti ena sama ulica v Trstu ni poimenovana po Slovencu, da ne tolerirajo slovenskih napisov in sploh zunanjih znakov naše prisotnosti itd. Sistematično odklanjajo možnost, pa čeprav tudi večinoma nezavedno, da bi se vsaj po pomoti naučili kako slovensko besedo, ker se izredno bojijo, da bi prevzeli ali ponotranjili kak slovenski element, saj bi jim to vzbudilo neprijetne identitetne krize. 

Njihova toga zaprtost vsebuje nujno veliko implicitnih, včasih tudi eksplicitnih negativnih vrednotenj slovenske kulture in slovenske identitete. Saj tisto, kar se ne izplača spoznati, ne more imeti veliko vrednosti, če se ga pa tako skrbno izogibaš, mora biti celo zelo negativno.

Tako se tržaški Slovenci, med našim vsakdanjim plavanjem v tržaškem italijanskem kulturnem zalivu, ne moremo ubraniti pred ponotranjenjem tudi negativnih stereotipnih predstav o nas samih, ki jih vsebuje tržaška italijanska kultura. (Po tem stereotipu smo Slovenci le primitivni, revni in neuki kmetje, pripadniki nezanimivega naroda, ki skrivamo v sebi globoko sovraštvo do Italijanov in ki imamo na vesti krvave zločine kot so fojbe itd.) S tem bolečim introjektom, ki nam ga stalno vcepljajo, se moramo potem mi celo življenje ukvarjati, zato da ga skušamo v svoji notranjosti nevtralizirati z raznimi obrambnimi mehanizmi. 

Iz tega vidika je plavanje v italijanski kulturi zahodno od Soče za nas veliko hvaležnejše in prava uteha, ker v tistih vodah teh stereotipov v glavnem ni.

Obstajajo pa še drugi faktorji, ki omejujejo in delno izvotlijo potencialnosti naše multikulturnosti. V mislih imam dejstvo, da naša multikulturnost ne najde nikakršnega odziva ali komplementarnosti pri Italijanih. V kolikor njih v bistvu ne zanima, kaj se dogaja za kitajskim zidom, ki jih ločuje in varuje pred slovansko nevarnostjo, je naša sposobnost gibanja onkraj tega zidu za njih povsem nezanimiva in nekoristna. Sprejemajo zato le en konec naše bikulturnosti, to je našo sposobnost plavati v njihovi vodi, ko z zadovoljstvom ugotavljajo le, da smo kljub svojemu izvoru sposobni govoriti in misliti kot oni in jim tako ne delamo preglavic z vnašanjem njim tujih elementov.

Nekaj podobnega se nam pa včasih dogaja tudi na drugem koncu, ko v osrednji Sloveniji doživljajo našo bikulturnost, kot neko prirojeno napako, zaradi katere seveda nismo povsem čisti Slovenci. Vsled tega namreč ni naša slovenščina dovolj izpiljena, nimamo ljubljanskega naglasa, ne razumemo narodno zabavne glasbe, ne cenimo dovolj slovenske kuhinje in se zmrdavamo nad marsikaterim matičnim proizvodom.

Dejansko ni manjšinska multikulturnost povsem v sozvočju z nobeno od obeh strani. To pa zato, ker v resnici nobena od obeh ni veliko zainteresirana za to, da bi s sosedi interagirala in vzpostavljala žive in plodne odnose. Multikulturnost ni popularna niti v Italiji, niti v Sloveniji, zato jo mi s težavo doživljamo v obeh smereh. 

Smo pač še daleč od situacije, v kateri bi lahko naša multikulturnost polno obrodila. V naših krajih bi bilo lahko povsem drugače, ko bi obe strani prevevala želja po medsebojnem spoznavanju in bi mi lahko živeli v sozvočju s tako atmosfero. A za zdaj so to le pobožne želje.

Mislim, da je še vedno zelo prisoten, v obeh skupinah, Italijanih in Slovencih, globoko zakoreninjen strah drugega pred drugim, zaradi vsega, kar se je v prejšnjem stoletju tu zgodilo. Nobeden od obeh se pa ne more soočati s tem, da je sosedov strah navsezadnje utemeljen na resničnih dogodkih polpretekle zgodovine.

Osebno pa, kljub vsemu, zamejsko multikulturnost zelo cenim, ker mi je v življenju odprla in razširila veliko obzorij in me notranje obogatila. Ne bi se ji nikoli odpovedal. Ko vsako jutro pred časopisnim kioskom lahko izbiram med ducatom kvalitetnih dnevnikov, začenjam dan kar dobre volje. Zatrdno pa verjamem, da bo vendarle napočil dan, ko bo še polneje obrodila.

ZAKLJUČEK

Moje mnenje je torej, da multikulturnost sama po sebi nikakor ni nekaj negativnega, temveč predvsem obogatitev. V preteklosti je bila danost, v sedanjosti pa mislim, da je nujnost in to ne samo za manjšino, temveč tudi za celotno matico. 

Je pa to delikatna zadeva, s katero je treba previdno operirati, ker od obogatitve ni daleč meja, kjer se začne lahko odtujevanje in asimilacija.

V splošnem bi lahko dejal, da se lahko toliko bolj odpiramo multikulturnosti, kolikor bolj so ustvarjeni pogoji, da se naša narodnostna identiteta lahko razvija in krepi. Eden izmed faktorjev, ki je našo identiteto močno utrdil, je nedvomno dosežena samostojnost Slovenije. Drugi faktor, ki upamo, da je za vogalom, bo pa ekonomska rast, ki bo Slovenijo enkrat za vselej vendarle izvlekla iz druščine gospodarsko še ne dovolj razvitih evropskih narodov. 

Močna identiteta ni tista, ki taka le navidezno izgleda, zato ker svojo šibkost kompenzira z nacionalističnim samonapihovanjem ali pa zato, ker svojo šibkost ščiti s togim zapiranjem v izključno slovenski krog. 

Nevarno je, da nas zajame začaran krog. Če se zapiramo, zmanjšamo izmenjavo, zmanjkuje nam dovolj raznolike kulturne hrane, v nezavednem začenjamo občutiti zaskrbljujočo šibkost in negotovost, ki nas prisilita v še bolj togo zaščitno zaprtost. Če pa imamo dovolj zaupanja v konstitutivno vrednost, ki jo ima za nas slovenstvo, nam lahko uspe spiralo zaobrniti: odpiramo se in soočamo z drugimi, ne da bi se bali, da bodo v nas prevladali tuji elementi, saj so naši tudi vredni in predvsem so nam nenadomestljivi, ker smo nanje čustveno navezani. 

Življenje je nekaj izredno kompleksnega. Ena izmed njegovih poglavitnih značilnosti je, da je večina življenskih funkcij v dinamičnem ravnovesju med nasprotji. Najustreznejša pot se pogosto nakaže kot oscilacija na včasih ozkem prehodu med različnimi, nasprotnimi poli. Nič nas ne oddalji od življenjske stvarnosti bolj kot primitivno poenostavljanje, ki nam jo intenzivne emotivne reakcije včasih vsiljujejo. Zrelost in kulturnost nekega naroda ne dokazujejo proslave, niti množice ljudi, ki pišejo pesmi, ampak sposobnost dojemanja kompleksnosti in spretnost uspešnega gibanja po zapletenih, včasih tudi navidezno nerešljivih poteh, ne da bi pri tem izgubili potrpljenje in si grobo izsekali primitivno pot do neke poenostavljene in le navidezne rešitve.

1996