Slovenija v EU: izziv multikulturnosti. Previous item SAMOSTOJNOST SLOVENIJE Next item OD POHLEPA DO LJUBEZNI

Pogovori o prihodnosti Slovenije pri predsedniku republike dr.Janezu Drnovšku.

Tesnost slovenskega prostora je postala razvidna tudi s posodabljenjem prometnih zvez. Že danes se Ljubljančan ne more peljati z avtom v nobeno smer dalj kot eno uro, ne da bi se znašel na ozemlju, kjer ne obvlada jezika, kjer ne more prebirati časopisov, kupovati knjig, razumeti televizijskega dnevnika, obiskovati predstav, prireditev in srečanj, izmenjevati izkušenj s kolegi, ki tam raziskujejo in delajo na istem področju. Ne more zaplavati in zadihati v kulturi sosednjega območja in se okoristiti s kulturno produkcijo, ki se tam razvija. Ko bodo čez nekaj let na razpolago hitri vlaki, se bo ta razdalja skrčila na dvajset minut. Delovanje na skoraj vsakršnem področju nujno zaobjema ozemlja, ki bodo vedno širša in bodo torej segala daleč čez slovenske meje. V bližnji bodočnosti bo nujna, še bolj kot danes, za malodane ves slovenski narod določena mera multikulturnosti. Še posebno to seveda velja za aktiviranje »vmesnih koncentričnih krogov«, ki jih predstavljajo za Slovenijo zelo važna sosednja območja Italije, Avstrije, Hrvaške in Madžarske. 

Zaznavna ovira pri razvoju znanosti so tudi ostanki “slovenske samozagledanosti”, to je težnje po nekakšni samozadostnosti, ki pa v resnici odraža le prikrit strah pred soočanjem s tujino. V ekstremnih pozicijah postane to težnja po ustvarjanju nekakšnega idealnega slovenskega prostora, kjer naj bi sami proizvajali vse, kar potrebujemo. To bi nam navsezadnje dovolilo, da na magičen način zanikamo omejitve, ki nam jih tesna slovenska dvomilijonska stvarnost v resnici postavlja. Za nekatere je zavest teh omejitev preboleča, da bi njihov obstoj upoštevali in da bi se z njimi spoprijemali. Zaprtost pa lahko tudi vzbuja skušnjavo, da se v domači topli gredi gojijo in ponujajo proizvodi, ki se ne soočajo s širšim zunanjem okoljem in za katere nihče pravzaprav ne ve, koliko v resnici veljajo. 

Če pa se slovenske maloštevilnosti zavedamo in o tem razmišljamo, naletimo na dva problema. Prvi je količina in kakovost tega, kar slovenski narod lahko ustvarja. Drugi pa zadeva potrebo po izmenjavi – interakciji s širšim območjem, ki presega slovensko ozemlje, še posebno s sosedi, kot bi tu rad poudaril.

Poglejmo najprej prvi problem. Noben narod, pa naj bo še tako velik, ne more biti povsem samozadosten, in to ne samo na ekonomskem, ampak tudi na znanstvenem, humanističnem, umetniškem in vseh drugih področjih. Povsem logično in naravno je, da manjši narod proizvaja in ustvarja manj kot veliki narodi. Če se pojavi povprečno en vrhunski matematik na vsakih deset milijonov ljudi, jih bo v stomilijonskem narodu stalno deset – kar dobra delovna skupina –, medtem ko se bo v Sloveniji pojavil le eden vsako peto generacijo, in še ta bo izoliran. Nekaj podobnega bi se lahko reklo za marsikatero stroko in področje, pa čeprav v različnih številčnih razmerjih. 

V športu dosegamo vrhunske rezultate v nekaterih panogah, smo povprečni v drugih in v nekaterih prav slabi, z nekaterimi pa se pri nas sploh nihče ne ukvarja. To je povsem naravno. Dvomilijonska razsežnost ni zadostna, da bi lahko zadovoljivo prekrili vsa področja. Kot ne moremo imeti diplomatskih predstavništev v vseh državah, tako tudi ne moremo imeti specialistov za vse panoge. Vedno nam bo manjkal kak izvedenec za kakšno posebno stroko. 

Dvomilijonska razsežnost tudi ni zadostna, da bi se statistično dovolj enakomerno porazdelili talenti in sposobnosti. Tako se mi zdi, da so za slovensko ustvarjalnost značilne zelo velike razlike v kakovosti. Poleg odličnih dosežkov na nekaterih področjih najdemo včasih prav skromne na drugih. Že pri prebiranju časopisov naletimo na zelo velike razlike med kakovostjo enega ali drugega članka. Pri večjih narodih tega ni v tolikšni meri, ker je med večjim številom ljudi, ki se z nečim ukvarjajo, laže bolj homogeno izbirati sposobnosti.

Neizbežno je torej, da smo na nekaterih področjih na svetovni ravni, na drugih na nacionalni, na tretjih pa le na skromni krajevni. Na nekaterih senčnih področjih naše kulture bomo torej vedno postavljeni pred izbiro: ali se zadovoljiti s skromno domačo proizvodnjo (v nekaterih panogah bo vladala celo praznina) ali pa poseči po bogatejši tuji. Če se omejimo le na domače, bo seveda v naših kulturnih vodah pestra in kvalitetna hrana včasih pešala. 

Nujna je torej intenzivna izmenjava in interakcija s širšim območjem, ki presega slovensko ozemlje.

V znanosti, tako kot na najrazličnejših drugih področjih in strokah, potrebujemo stalne in razvejene stike s širšim krogom ljudi, ki se ukvarjajo s podobnimi problemi. Če pomislimo na današnjo vse večjo razvejenost raziskovalnih področij, na neprestano cepljenje posameznih strok v subspecializacije, bomo ugotovili, da je verjetno na marsikaterem od teh področij v Sloveniji le kak osamljen raziskovalec, ki mu je zdaj zmanjkalo še tistih nekaj sogovornikov, ki jih je prej imel v nekdanjem jugoslovanskem prostoru.

Če pogledam na svojo stroko, vidim, da se danes s psihoanalizo ukvarja v Sloveniji le nekaj kolegov in je zato možnost izmenjave izkušenj, kroženja mnenj o prebrani literaturi in o različnih tehničnih prijemih zelo omejena. Obstaja seveda možnost kontaktov na mednarodni ravni preko literature, kongresov in srečanj, ki so v glavnem v angleščini, vendar je na teh osebni kontakt le bežen, nima prave kontinuitete in vse je koncentrirano v nekaj dneh predavanj in razprav, kjer so udeleženci velikokrat le pasivni. Mednarodna raven je vsekakor nujna in potrebna, vendar pa ni zadostna. Ni mogoče preskočiti vmesnih krogov med najširšim mednarodnim in lokalnim. Ti krogi so pravzaprav humus, v katerem se lahko razvijajo prav tiste “konice”, tisti vrhunski znanstveniki, ki so tako zelo potrebni. V medčloveških odnosih igra zelo veliko vlogo direktna interakcija, to se pravi komunikacija, ki ni le papirnata ali internetska, ampak taka, ki vključuje tudi dovolj redne neposredne medosebne stike. Vsi vemo, da udeleženci kongresov včasih dobijo dragocenejše informacije v neformalnih pogovorih med odmorom za kavo kakor pa na samih uradnih predavanjih.

Kolegi v Italiji, Avstriji in večini drugih držav imajo več možnosti, da se med seboj redno srečujejo v zadostnem številu, zato da razpravljajo, da najdejo dovolj zainteresiranih kolegov za sestavo raziskovalnih skupin na specifične teme, da prirejajo dovolj bogate programe srečanj, predavanj, seminarjev itd. Če bi Slovenci bili multikulturni in večjezični, bi pri takih dejavnostih s sosedi lahko redno sodelovali.

Vse to nakazuje potrebo, da svoj kulturni prostor na primeren način razširimo.

Pred osamosvojitvijo so matični Slovenci v svojem prejšnjem multikulturnem partnerstvu s srbsko in hrvaško kulturo imeli na razpolago, kot širši interaktivni prostor, nekdanje jugoslovansko območje. Danes je treba ta prostor obnoviti in razširiti še na zahod in na sever, da bodo Slovenci lahko interagirali s sosednjimi kulturami, da bodo lahko »plavali« bodisi v nemških in italijanskih ali v hrvaških in madžarskih vodah. Diverzifikacija v vse te smeri bi pomenila še večjo obogatitev in obenem manjšo nevarnost, da bi katera od sosednjih kultur dobila pri nas hegemonično vlogo.

Da pa bi lahko razširili svoje interaktivno kulturno območje, je nujno, da zna vsak Slovenec, poleg mednarodne angleščine, vsaj enega izmed sosednjih jezikov (nemščino, italijanščino, hrvaščino ali madžarščino). Dejansko se pri skoraj vseh manjših evropskih narodih v šolah redno učijo večje število tujih jezikov. Celo v Italiji bodo v obvezno šolo v kratkem uvedli učenje dveh tujih jezikov. Italijani doslej niso bili zainteresirani za učenje slovenščine, ravno tako pa je bil tudi pri Slovencih v matici viden odpor do učenja italijanščine.

Namesto naroda, ki se poteguje, da bi na lastnem zaprtem vrtičku pridelal, pa čeprav včasih v simbolično majhnih količinah, vse, kar na svetu raste, nakazujem tu hipotetično podobo naroda, ki se drzno odpira, ki tesno in intenzivno sodeluje z drugimi, še posebno s sosedi, ter s tem gradi in opremlja zgradbo lastne kulture, a je obenem soudeležen pri razvoju evropskega in svetovnega znanja.  

Dušeča atmosfera samozagledanosti miselno bolj odprte Slovence odbija in jih sili v tujino. Tudi za nas zamejce je Slovenija zanimiva, a le če se odpira in bogati na vse strani. Če pa je to slepa ulica, ki se konča v Ljubljani, smo prisiljeni (in za to smo jezikovno in kulturno dovolj opremljeni) da se obračamo drugam, na vitalnejša in bogatejša območja.

Dejansko smo Slovenci stoletja živeli v ne vedno lahkem sožitju z nemško kulturo.  Leta 1918 pa smo za 70 let zamenjali kulturnega partnerja in bili v veliki meri bikulturni glede na srbsko in hrvaško kulturo. Z osamosvojitvijo so se tudi te vezi v glavnem pretrgale. V zadnjem desetletju je tako v ospredju neznanka monokulturnosti, na katero Slovenci doslej nismo bili vajeni, saj smo celo tisočletje živeli v multikulturni dimenziji in le dvanajst let je, odkar – prvič v svoji zgodovini – eksperimentiramo monokulturnost.

Na pragu pa so že odnosi v okviru združene Evrope, kjer se nujno spet srečujemo z multikulturnostjo. Nadvse aktualno je torej, da resno razmišljamo o potrebi po tesnejšem sodelovanju s sosedi.

Ljubljana, 10 decembra 2003