KRIVDE  IN  OBČUTKI  KRIVDE  PRI  ANALITIČNEM Previous item Nedomači vznemirljivi... Next item Some notes on the...

Zgodba o krivdi se začenja z Adamom in Evo in spremlja človeka v vseh časih in kulturah, saj gre za enega izmed temeljnih mehanizmov tako individualnega kot skupinskega psihizma in je osnova družbe, vere in morale. Razmejitev med dovoljenim in nedovoljenim preveva vse človeške dejavnosti in torej tudi psihoterapevtovo.

V zgodovini kultur in verstev je nekako tudi napovedano to, kar danes imenujemo transgeneracijski prenos krivde, ko nepredelani travmatični občutki krivde prehajajo iz ene generacije v drugo.

Tema krivde je torej še kar obširna in moram omejiti svoja izvajanja. Izbral sem, da ne bom govoril o občutkih krivde pri pacientih, ampak o napakah, ki jih delamo terapevti, o naših krivdah in občutkih krivde.

A – Najprej bom s teoretskega vidika bežno omenil dva bistvena prehoda, na katerih temelji razvoj občutkov krivde.

B – Potem bom nanizal nekaj misli o tem, kako napake lahko prerastejo v krivde.

C – Zaustavil se bom ob analitičnem settingu, saj je to skupek pravil, ki jih vsak terapevt najbolj varuje kot pogoj za uspešno analitično delo. Prav pri settingu se najpogosteje delajo napake in včasih celo kršitve etičnega kodeksa. Zato bomo pogledali bistvene elemente settinga in ob tem možne napake.

D – Na koncu bom omenil še, kako na analitično delo lahko vplivajo nekateri nezavedni občutki krivde terapevta.

V glavnem se z izrazom psihoterapija nanašam tako na psihoanalitično psihoterapijo, kot na psihoanalizo. Ravno tako s terminom terapevt v glavnem mislim tako na psihoanalitičnega psihoterapevta, kot na psihoanalitika. 

A – OBČUTKI KRIVDE V PSIHOANALITIČNI TEORIJI

Freud je v »Totem and taboo« (1913) preko Ojdipovega kompleksa krivdo povezal z dvema ključnima zločinoma človeštva: umorom in incestom. V »The Ego and the Id« (1923) je opisal, kako se v otroštvu, okrog petega leta, strukturira ojdipski nadjaz, ki je osnovan na razrešitvi Ojdipovega kompleksa, ko otrok introjicira in se identificira s podobo ljubljenega očeta in njegovimi prepovedmi ter potlači željo, da bi ga ubil in si tako prisvojil mater. Kasneje, v »Civilization and its Discontents« (1930), je Freud pisal o primarni sovražnosti med ljudmi, ki stalno ogroža preživetje družbe. Pred nevarnostjo destruktivnosti se posameznik in družba branita s pomočjo občutkov krivde. Krivda postane tako garant civilizacije.

Melanie Klein (1935) je pri preučevanju zgodnejših faz razvoja postavila zametke nadjaza kar v peti mesec starosti. Nadjaz začenja preusmerjati del agresivnosti na jaz in ga tako z bolečimi občutki krivde ustavlja, da agresivnosti ne izživlja na objektih. Vzporedno s tem se težišče psihičnega dogajanja začenja premikati od narcističnega egocentrizma, ki označuje paranoidno-shizoidno pozicijo, k depresivni poziciji, kjer sta bistvena odnos in skrb za objekt, to je za nekaj, kar je izven sebe. Ko otrok napada objekt, se porajajo prvi občutki krivde. Takrat začenjata soobstajati dve različici nadjaza: kruti in persekutorni nadjaz paranoidno-shizoidne pozicije in vedno močnejši reparativni nadjaz depresivne pozicije. Razvijata se v smeri integracije v zreli nadjaz, ki bo postopoma vključil še interiorizirano ojdipsko očetovsko figuro. Nadjaz bo tako postal vodilo v moralnem in socialnem življenju.

V bistvu je torej Melanie Klein osvetlilazgodnji, predojdipski nadjaz in s tem dopolnila Freudov zrelejši ojdipski nadjaz, ki je osnovan na introjekcji očetovske figure (dejansko tudi materinske).To sta dva ključna momenta pri razvoju nadjaza in občutkov krivde.

Freud je učinek nezavednih občutkov krivde povezoval predvsem s samokaznovanjem, mazohizmom, nezavednim iskanjem neuspeha, prestopništvom zaradi iskanja kazni itd.

Ko subjekt mejo med dovoljenim in nedovoljenim prekorači, ga nadjaz – notranji sodnik – kaznuje z bolečimi občutki krivde, ker mu grozi, da postane nevreden ljubezni, torej zavržen in osamljen. Idealni jaz pa je tista notranja idealna podoba, ki če se ji subjekt prilagodi, bogato poplača z narcističnim zadovoljstvom in tudi z ljubeznijo objektov. Nadjaz nam pravi, česa ne smemo, idealni jaz pa, kaj naj delamo.

To nekako sovpada s tradicionalnim verskim naukom, da je glas vesti ponotranjenje figure »boga, ki dobro plačuje in hudo kaznuje«. Doprinos psihoanalize je predvsem v razkritju nezavedne rezsežnosti takega psihičnega delovanja.

Občutek krivde je izraz konflikta med jazom in nadjazom. Konflikt med jazom in idealnim jazom pa vzbuja občutke, ki so bliže sramu. Vse te strukture, tako kot občutki krivde, so delno zavedne, delno pa nezavedne.

V prvih desetletjih so psihoanalitiki dajali veliko važnost razkrivanju in interpretiranju ojdipskega nadjaza, da bi ga omehčali in osvobodili človeka od pretiranih nezavednih občutkov krivde. Danes se v tem nadjazu ne vidi več takega strašila, saj se je tudi v družbeni kulturi marsikaj spremenilo in se vse pogosteje omenja obratno: pomanjkanje ustrezne in zdrave funkcije ojdipskega nadjaza. Doba očetov – patriarhov je odločno že mimo! Analitiki se danes veliko bolj ukvarjamo s primitivnim predojdipskim nadjazom, ki s svojo togostjo in agresivnostjo pogosto ustvarja pogoje za hude depresije in vedenjske motnje.

Vsekakor je bistvena razlika med osvobajajočim odkrivanjem, da so neke krivde le plod nezavednih fantazij in se torej razblinijo, ko postanejo zavedne, in konkretnimi realnimi neizbrisnimi krivdami, s katerimi je treba iskati najznosnejši način sobivanja. Vloga psihoterapevta je v teh dveh primerih seveda zelo različna.

Tonia Cancrini (2007) piše, kako ostaja v človeški psihi na območju, kjer se ohranja nepredelana krivda, neko »temno grozljivo jedro, nedoumljiva in vznemirljiva krivda, izven časa in prostora, ki uničuje emocionalno doživljanje in razgrajuje um. Če uspemo, da jo privedemo v čas in prostor, jo lahko mislimo, se z njo lahko soočamo in jo lahko podelimo«. Važno je, da se travmatičnost krivde lahko s kom podeli in kontejnira, da se razvija v smeri odpuščanja, sprave in integracije. Transgeneracijski prenos travm – in torej tudi travmatičnih krivd – pa vse še bolj komplicira.

B – OD NAPAKE DO KRIVDE

Na področju objektivnega in konkretnega bom uporabljal izraz napaka, nanašajoč se na ravnanje,ki ni v skladu z določenim ciljem ali pravilom. S terminom krivda pa bom označil napako, ki preraste v krivdo, v kolikor povzroči škodo zaradi nemarnosti, neizvajanja potrebnih ukrepov, neprevidnosti, pomanjkanja znanja (ki bi ga storilec moral imeti), nespoštovanja strokovnih etičnih pravil, zakonov in predpisov.

Na področju subjektivnegapa obstaja občutek krivde, ki lahko izhaja iz objektivne napake ali pa tudi le iz fantazije ali iz nezavedne fantazije.

Zavedni občutki krivde po navadi spremljajo konkretno realno krivdo. Nezavedni občutki krivde pa izhajajo iz nezavednih fantazij in lahko obstajajo, tudi če jim ne odgovarja nobena objektivna realna krivda. Zasledimo pa lahko tudi odsotnost občutkov krivde tam, kjer bi se ob realni krivdi morali pojaviti. Pri tem sta na delu razcep osebnosti in zanikanje nadjazovega delovanja ali njegova patologija, kot bomo videli, ko bom omenil narcistično in perverzno patologijo.

                                                            –  °  –

Psihoterapija je izredno delikaten in važen odnos, v katerega se pacient globoko vplete in izpostavi veliko intimnih delov svoje osebnosti in v katerega vloži tudi veliko truda in denarja. V takih okoliščinah so terapevtove napake zelo boleče in lahko povzročijo pacientu tudi škodo. Vendar pa so napake tudi neizogibne, saj terapevt ne more biti nezmotljiv. Kako s tem?

Ko je govora o zdravnikih, učiteljih, duhovnikih, psihoterapevtih, analitikih, to je tistih, katerim zaupamo to, kar nam je najbolj dragoceno in intimno, bi vsi radi, da bi se v teh poklicih napak ne delalo. In vendar vsi ti pri svojem delu neizogibno delamo tudi napake. Psihoanalitik, z vsemi svojimi človeškimi slabostmi in pomanjkljivostmi in omejenimi sredstvi, s katerimi razpolaga, ne more biti nezmotljiv.

Obstajajo nedolžne “vsakdanje napake”. Pri delu naše osnovno počutje ni vedno enako, naša storilnost ne more biti povsem konstantna, ne dojemamo vedno enako jasno in hitro, kaj se v seansi dogaja, čeprav se trudimo, da bi vse tako bilo. Obstaja neka variabilnost, ki je v določenih mejah realna, neizogibna in torej sprejemljiva. Dejstvo je tudi, da še zdaleč vsega ne znamo, ampak iščemo, poskušamo in tudi zgrešimo. Smo kot gorski vodič, ki spremlja pacienta po neznanem brezpotju in nemalokrat ubere smer, ki se po nekaj korakih izkaže nepravilna, in je treba nazaj. To je območje normalnega terapevtovega iskanja poti v temi pacientovega nezavednega. Obstaja torej območje vsakdanjega dela, kjer se neizogibno gibljemo med napakami, ki so del dialektike terapevtskega dela med znanim in neznanim, razumljivim in nerazumljivim. Poskusi so včasih napačni, a iz njih se tudi učimo, kot piše Patrick Casement v svoji knjigi »Learning from the Patient« (1993).

Pacient na vse to lahko včasih tudi emocionalno burno reagira, a v globini ima v glavnem razumevanje (seveda če ni razmerje med napačnimi in pravilnimi interpretacijami preveč na škodo slednjih) in ceni, če terapevt svoje napake prizna in na njih ne vztraja.

Robert Langs (1973) opisuje, kako je pacient odličen terapevtov supervizor, saj – če njegova nezavedna sporočila pravilno tolmačimo – najdemo v njegovih besedah in reakcijah opozorilo na napake, ki smo jih naredili v prejšnjih seansah.

Primer: Na koncu seanse predlagam pacientu, da bi spremenila termin ene izmed tedenskih seans, in mi odgovori, da mu je to mogoče. Med naslednjo seanso pa mi pripoveduje, kako je njegov sosed »povsem blazen«, saj zahteva, da bi on ne vključeval več pralnega stroja po kosilu, ker ga to moti, ampak ob drugem času.

Pacient mi s tem nezavedno sporoča, kako je že majhna sprememba urnika, torej ene izmed osnovnih konstant analize, sprostila v njem skorajda psihotično anksioznost, ki jo mora takoj projicirati v soseda – mene, da se je znebi. Zamaskirano jo prinese v seanso, da bi jo jaz kontejniral in da bi mi sporočil svojo izredno občutljivost, ki je nisem dovolj upošteval, ko sem mu predlagal spremembo urnika.

Lahko parafraziramo Winnicotta in rečemo, da kot ni otroku potrebna perfektna mati, tako tudi pacientu ni potreben popoln in nezmotljiv terapevt, ampak le »dovolj dober«.

To tudi pomeni, da nima smisla postavljati v žarišče naše pozornosti skrb za nemogočo »popolnost«, saj to preusmeri pozornost od veliko bolj važne – pa čeprav nejasne – meje med sprejemljivimi »vsakdanjimi napakami« in nesprejemljivimi prekrški.

Starš včasih zgreši, ko otroka v čem ne razume, ko zaradi utrujenosti vzroji ali kaj podobnega. Ni treba, da se zaradi tega počuti krivega, saj je to del normalnega življenja in na otroka ne bo imelo posledic. To pa še ne pomeni, da lahko otroka pretepa ali spolno zlorabi. Isto velja za terapevta: ni in ne more biti nezmotljiv, vendar mora ostati na ravni »dovolj dobrega«, »vsakdanje napake« so sprejemljive, resnejši prekrški pa ne. Obstajajo meje, preko katerih nikakor ne smemo.

Primer: Terapevt zamenja termin seanse in misli, da je pacienta o tem obvestil, pa ga ni. To izredno negativno vpliva in za terapevta se banalni spodrsljaj spremeni v pravo krivdo, če napake ne prizna in vztraja z neko sebi ugodno izmišljeno razlago. Pri spodrsljaju kot takem ima terapevt celo še eno možnost, da ga “popravi”, če mu uspe, da izsledi v svojemu kontratransferju možni vzrok spodrsljaja in da iz tega izvleče (a ne za lase!) za terapijo koristno pacientovo vsebino, ki je potom projektivne identifikacije k spodrsljaju pripomogla.

Vprašanje je torej, kako oceniti napake. Gabbard (1995), ko preučuje kršitve settinga, razlikuje med “prekoračenjem meja” (kar pa je že več kot “vsakdanja napaka”) in hujšim “rušenjem meja”. Razlika ni le v objektivni razsežnosti prekrška, ampak v posledicah, ki jih ta ima v pacientovem notranjem svetu.

Katere napake so torej le del normalne prakse, katere postanejo že krivde in se mora za njih terapevt čutiti odgovornega, kdaj to preraste v kršitev poklicnega etičnega kodeksa ali celo državnih zakonov?

Banalen primer: Napaka je, če terapevt na seanso zamudi; krivda, če večkrat zamuja; če se to redno dogaja, je že etični prekršek (ker izničuje učinek terapije); če terapevt zaračuna seanso, velik del katere je sam zamudil, pa je že zakonski prekršek, saj gre za nezakonito prilaščanje denarja.

C – ANALITIČNI SETTING KOT IZHODIŠČE

Omenil bom nekatere bistvene elemente settinga, ker je na tem področju terapevt najbolj izpostavljen napakam, krivdam ali celo kršitvam etičnega kodeksa.

Ko govorimo o settingu, moramo pomisliti, da se katerikoli odnos med človeškimi bitji vzpostavi le na osnovi nekega skupnega cilja, ki je v zvezi z zadovoljitvijo določenih potreb. Odnos traja, dokler obstaja skupni cilj. Ko je cilj dosežen ali ko se ugotovi, da ni dosegljiv, se odnos po navadi prekine.   

Kar nas tu zanima, je, da v vsakem odnosu postavimo določena pravila (setting), ki so najprimernejša za to, da ima dvojica (ali skupina) najboljše možnosti, da dogovorjeni cilj doseže in da prepreči odklon v smer drugih ciljev, ki niso v skladu z osnovnim.

Skupinska kultura nam nudi veliko shem in pravil (settingov), ki kar točno urejujejo razne odnose (med prijatelji, med zakonci, med starši in sinovi, med učitelji in dijaki, med duhovniki in verniki, med zdravniki in bolniki in seveda tudi med psihoterapevti in pacienti). Ta pravila odražajo in so v skladu s cilji teh odnosov.

Pacient se srečuje s psihoterapevtom zato, da z njegovo strokovno pomočjo izboljša svoje stanje oziroma premosti težave, zaradi katerih se je nanj obrnil. Uresničitev tega cilja postane skupni program analitične dvojice in za ta cilj je analitični setting najprimernejša oblika odnosa. Ne gre torej za neka eksoterična pravila, ki so si jih analitiki izmislili, ampak le za skupek pogojev, ki so najbolj ustrezni za dosego cilja.

Ko je Freud genialno domislil setting, je ustvaril pogoj za raziskavo nezavednega in obenem instrument za analitično terapijo. Analitku je setting bil nekako to, kar je kirurgu operacijska soba. Danes pripisujemo settingu vlogo, ki je veliko širša in globlja od tiste, ki jo je imel v Freudovih časih. Vsekakor pa je to eden izmed osnovnih instrumentov analitikovega dela. Zato je izredno važna terapevtova odgovornost, ko skrbi, da je to sredstvo v najboljšem stanju in učinkovito.

V teku svojega dela terapevt postopoma introjicira setting in postane vedno bolj rahločuten za vse, kar moti učinkovitost terapevtske situacije. Izkušenemu terapevtu je motnja settinga to, kar je glasbeniku na koncertu zgrešena nota. Razbije se harmonija dialektike med pojavljanjem nezavednih vsebin in obramb, terapevtovim empatičnim dojemanjem in njihovim interpretiranjem. Odnos med pacientom in terapevtskim okoljem postane moten, neharmoničen.

Poglejmo nekaj sestavin settinga, da bolje opredelimo tudi nekaj napak, ki so z njimi v zvezi.

Na začetku svoje izredno zanimive knjige »Boundaries and Boundary Violations in Psychoanalysis« Glen Gabbard (1995) citira angleško pesnico Dinah Maria Craik, ki je leta 1859 napisala nekako tako:

»Oh, uteha, nepopisna uteha, ko se lahko z nekom počutiš varna, ne tehtaš misli, ne meriš besed, ampak le dopuščaš, da ene in druge privrejo na dan takšne, kakršne so, pleva in zrnje skupaj; in zaupaš, da jih bo zanesljiva roka pobrala in presejala, obdržala to, kar gre obdržati, in potem s prijaznim dihom odpihnila ostalo.«

Lahko bi rekli, da je to blizu srčike psihoanalitičnega odnosa. Napaka in krivda terapevta sta torej že v tem, če te osnovne atmosfere varnosti in zaupanja ne nudi, je ne ščiti primerno ali jo celo moti. Tako je, če terapevt ni dovolj empatičen ali je vsiljiv in ne spoštuje pacientove avtonomije in individualnosti. Setting pa tako atmosfero varuje, da se v optimalnih okoliščinah lahko razvija to, kar je pacientu potrebno in kar nekako sovpada s psihoanalitčnim procesom.

Redno sosledje seans v okviru settinga začenja ustvarjati v globini pacienta občutek kontinuitete in stabilnosti. Vedno več aspektov odnosa in settinga se pogreza v »samo po sebi umevno in nemišljeno« in ustvarja ozadje, osnovo, na kateri se bo razvijal odnos. Ta osnovni odnos je sličen tistemu z »materjo – okoljem«, le na katerem bo lahko vzniknil odnos z »materjo – objektom« (Winnicott), v katerem bo mogoče ponovno podoživljati prvotne objektne odnose.

Terapevt, ki je nereden, prepogosto menjuje urnike ali celo zamuja (da ne govorimo o tem, če v teku seans odgovarja na telefon), ruši kontinuiteto in stabilnost. Ravno tako jo ruši, če je njegovo emocionalno stanje nihajoče in za pacienta ne dovolj predvidljivo.

Za odnos bistveno globoko zaupanje sloni na več pravilih, morda celo na vseh. Nekatera so implicitna v analitičnem odnosu in se o njih ne govori v začetni pogodbi, ker zadevajo terapevta. Tako je z nevtralnostjo, ki jo danes pojmujemo bolj kot nevsiljivost, nikakor pa ne kot brezčutnost. Vzdržnost je v tem, da terapevt ne zapada v agiranje. Anonimnost pa se nanaša na potrebo, da terapevtovo zasebno življenje nima vstopa v analitični odnos.

Nekaj primerov:

– Terapevt vpraša pacienta za nasvet za problem na področju, s katerim se pacient poklicno ukvarja. Ali terapevt daje pacientu kako informacijo o tem, kako se nekam potuje. Vse to pacienti doživljajo ambivalentno: z ene strani jih to lahko razveseli, a globlje jih zelo moti, kajti tudi oni imajo dober posluh in slišijo, da je nota kričeče zgrešena, koncert – seansa (ki jo plačujejo) pa pokvarjena.

– Terapevt svetuje svoji pacientki, da gresta z možem na posvet k terapevtki za pare. Problem je v tem, da je terapevtka, ki jo priporoča, njegova žena. Pacientko to izredno moti, saj čuti, da ji terapevt vsiljuje srečanje s svojo ženo, ne da bi upošteval pacientkino občutljivost in potrebo, da ostane njegova žena zanjo bel ekran, na katerega lahko nemoteno projicira svoje fantazije.

– Prekršek settinga je tudi, če vzamemo v terapijo nekoga, ki je blizu našemu krogu poznanstev. Ravno tako moteče in nekorektno je, če vzamemo v terapijo poleg pacienta tudi nekoga iz njegovega kroga, kot je prijatelj, bližnji kolega ali celo družinski član (kar je pa že hud prekršek).

– Nikoli zadovoljivo rešen ni problem učnih analiz, kjer se kandidati v analizi pri istem analitiku poznajo. Ravno tako se kandidati s svojimi analitiki včasih srečajo na kakem seminarju ali kongresu, kljub skrbi, da se to omeji. To moti, kot če prižgemo luč v kinodvorani: transferne projicirane podobe zbledijo in jih potem le s težavo razločimo. Zapleteno situacijo naj bi znali bolje upravljati izkušeni učni analitiki. Ni pa vedno tako, saj vemo, kako so v zgodovini psihoanalize nezadovoljivo rešeni transferji vplivali na sestavo nasprotujočih si teoretskih ali celo oblastvenih skupin.

Temeljnega pomena je v odnosu terapevtovo osnovno človeško in poklicno etično zadržanje, ki nima nobene zveze s kakim škodljivim moralizmom. Gre za naravno privrženost resnici (in odklanjanje laganja), globoko spoštovanje do pacientove osebe (in odklanjanje katerekoli manipulacije). V to vključujemo tudi rezerviranost in spoštovanje poklicne tajnosti, pristno skrb za pacientovo dobrobit, spoštovanje terapevtske pogodbe in izogibanje vsemu, kar bi lahko terapiji škodilo.

K settingu spada tudi dogovor o ceni in plačevanju seans. To je zelo občutljivo področje, o katerem se vse premalo govori, veliko pa šušlja. Izgleda, da v nekaterih primerih prevlada nekakšno divje tržno gospodarstvo brez pravih zakonitosti in brez primerne zaščite pacientov. Če se pri tem terapevt izkaže nedosleden, nekorekten ali grabežljiv, lahko povsem zaigra pacientovo zaupanje. Bistveno in neupravičeno povišanje cene seans, ko je pacient že dalj časa v terapiji in je razvil določeno odvisnost, je zelo hud prekršek. Takim in podobnim nekorektnostim, če pacient terapije ne prekine, sledi odnos, v katerem se pacient trudi in si dopoveduje, da mora pač izkoristiti terapijo, čeprav terapevtu ne zaupa in ga ne smatra za povsem poštenega, kar pa nikamor ne vodi.

Po denarju o ljubezni! Sosledje ni slučajno. V kolikšni meri je psihoterapevtski odnos umeten odnos, v katerem le tehnično upravljamo določene fenomene, in v kolikšni meri je to živ, topel človeški odnos?

Terapevt mora ohranjati pristen in človeški interes do pacienta kot osebe. Če tega do kakega pacienta ne more čutiti, je bolje, da ga ne vzame v psihoterapijo. Če tega ne čuti do več pacientov, pa je bolje, da gre sam spet v analizo. Kako bi se sploh mogel pacient zaupati nečloveško hladnemu terapevtu, saj so vsi človeški odnosi čustveno obarvani?

Vprašanje je torej, kaj lahko, kaj mora oziroma kaj neizogibno terapevt čuti do pacienta. Kako se terapevtova čustva skladajo s settingom in kako naj jih upravlja? Na to zapleteno temo bom podal le nekaj osnovnih misli.

Predvsem je treba poudariti, da ni prostora za nepristnost. Terapevt, ki igra ali se pretvarja, je le karikatura in ne more imeti uspeha. Terapevt neizogibno čuti bodisi ljubezen bodisi sovraštvo (Winnicott, 1949). Računati moramo na to, da tudi ko terapevt svojih občutkov ne izraža, pacient kontratransferno, zavedno ali nezavedno, vseeno marsikaj dojame. Izjemoma terapevt v določeni meri tudi izrazi kak svoj občutek, kar je izredno delikaten problem (Jogan je o tem ravnokar objavil zanimiv zapis na spletni strani Italijanskega psihoanalitičnega društva, 2014).

Jasno je, da terapevt ne sme vnašati v odnos s pacientom čustev, ki izhajajo iz situacij zunaj terapevtskega odnosa. O tistih, ki se porodijo v seansah, si pa mora terapevt najprej biti na jasnem, za kaj gre, od kod izvirajo, jih ne udejanjati, jih usklajati s primerno razdaljo – bližino in jih diskretno izražati le, ko je to lahko koristno pacientu in analitičnemu procesu. Po navadi gre za izražanje kontratransferja, za katerega mislimo, da izhaja iz pacientovih projektivnih identifikacij.

Primer: T (po zelo dolgem pacientkinem molku):“Kaj pa čutite?”

P: “Nič, mirna sem, vse je v redu.”

 T: “Jaz pa čutim sedaj v sebi neko nemoč in jezo. Kaj če bi skupaj skušala razumeti, ali ni to morda vsaj deloma tudi vaša jeza, ki jo nezavedno prelivate v mene, da bi se vi lahko čutila mirna in v redu? Morda bova potem lažje razumela, od kod ta vaša jeza izvira.”

Če bi isti dan terapevt okregal hčerko, ki bi mu odgovarjala s trdovratnim molkom, kar bi njega razbesnelo, bi bilo bolje, da pacientki nič ne reče, ker bi zelo težko ločil jezo, ki se v njega preliva iz pacientke, od tiste, s katero ga je napolnila hčerka.

Če je terapevt hladen in emocionalno nedosegljiv, bo pacient stalno napeto iskal kake znake, stične emocionalne točke za vzpostavitev odnosa. V takem stanju tvegamo razcep med praznim verbalno-racionalnim govorjenjem na eni strani in “nemo simbiozo” na drugi. Tak terapevt dejansko vsiljuje svoj narcistični transfer.

V nasprotnem primeru, ko se v terapevtu vzbujajo intenzivna čustva in preveč odgovarja na pacientova čustvena pričakovanja, lahko pride do prevelike bližine – nediferenciranosti. V takih slučajih se pacient včasih iz terapije varno umakne in jo prekine, ali pa terapevtska dvojica tvega agiranje. Človekova sposobnost, da nadgradi konkretno mišljenje s simboličnim, ni namreč nikoli dokončno dosežena, ampak stalno niha. Intenzivne emocije simbolični nivo otežkočijo ali onemogočijo in povzročijo regresijo h konkretnemu mišljenju in agiranju. To se pogosteje dogaja v pacientu, a niti terapevt ni na to imun in meje, ki jih postavlja setting, varujejo tudi njega.

Tako obstaja med analizo nevarnost, da se zabriše razdalja med ravnjo transferja in ravnjo realnega odnosa. Normalno je, da se ta nevarnost pojavlja, a vloga terapevta je, da se tega zaveda in da ohranja ali da zopet vzpostavi svojo analitično pozicijo, če se je trenutno zamajala. To pomeni, da ne more biti pacientu oče, mati ali ljubimec, ampak da le v pacientovih fantazijah (Winnicott bi rekel “v igri”) lahko zavzame vlogo “kot da bi bil” kdaj eno, kdaj drugo in kdaj tretje.

Napaka terapevta je torej, če pod vplivom tudi svojih nezavednih potreb kloni pacientovi zahtevi, da bi mu bil »res« na primer oče (in sicer boljši, kakršnega je imel), da bi tako konkretno zadovoljil vse življenje neizpolnjena pacientova pričakovanja. Analitični prostor se dejansko zapre, terapevt zdrkne v konkretnost, agira vlogo dobrega očeta in o tem več ne misli. Preko začasnega zadovoljstva vodi to le v neizbežno razočaranje. V takem slučaju je terapevt skupaj s pacientom zamešal transferne fantazije in realnost. Opustila sta nivo simbolnega, le na katerem lahko skupaj travme predelata in pomanjkljivosti preteklosti osmislita, da se potem prikažejo možne rešitve. Torej ne: »Jaz sem boljši kot tvoj oče in ti dam, česar ti on ni,« ampak: »Mene doživljaš, kot da bi bil on. Pri tem spoznajmo, kaj si pravzaprav res potreboval, kako boleče je bilo, če tega nisi dobil, kaj od tega lahko danes kje iščeš in nad čim moraš žalovati, ker je dokončno izgubljeno.« Neki analitik je pravilno svaril: “Misliti si, da si lahko pacientom starš, je ravno tako pogubno kot misliti, da si lahko sinovom analitik.”

Pacienti večkrat sprašujejo, kaj terapevt čuti do njih, ali jih lahko res ima rad ali se le pretvarja in igra vlogo, ki mu jo psihoterapevtska tehnika narekuje. Taka vprašanja so pogosta, ko je pacient v primitivni regresivni razsežnosti vsemogočnega “vse ali nič”: vse, kar ni neizmerna ljubezen, je zanj nič. Take primitivne sheme se lahko vrinejo v terapevtov kontratransfer in mu vzbujajo občutke neustreznosti in krivde, ker se mu dozdeva, kot da na čustvenem nivoju res ni v stanju nuditi ničesar od tega, kar je pacientu nujno. Vsiljujejo se mu dvomi o njegovih sposobnostih ali o primernosti analitičnega pristopa in settinga za pacientove potrebe. To sili terapevta, v sozvočju s pacientovim regresivnim čutenjem, da bi prekoračil meje settinga in nudil kake “dokaze o svoji predanosti”. Če setting zdrži, bo pa pacient odkril – a mnogo pozneje –, da mu navsezadnje terapevtova brezpogojna totalna ljubezen ni bila potrebna in da sta se izkazali dragoceni in zadostni že njegova ljubezniva prisotnost in skrb.

Terapevtova ljubezen do pacienta je torej potrebna, a ne v tisti veliki meri, ki naj bi zapolnila to, za kar pacient misli, da ni dobil v teku svojega življenja. Zadostuje le to, kar zagotavlja zaupanje, čustveno uglašenost, pristnost sporočanja in obstoj skupnega mentalnega prostora, na katerem se analitično delo razvija.

Terapevt mora kontrolirati predvsem predojdipske komponente ljubezni, ki bi ga navajale k prižemanju, posesivnosti in sli po ekskluzivnosti, kar bi zaviralo pacientov razvoj. Veliko bolj primerno je, če je terapevt uglašen na ključ starševskega odnosa, ki po svojem bistvu ni ekskluziven in predpostavlja prisotnost drugih čustvenih odnosov, predvideva razvoj k samostojnosti in konec odnosa samega, ne predvideva pa spolnih odnosov. Neustrezna pa so čustva, ki so značilna za odnos v paru: zaljubljenost ne prenese drugih čustvenih vezi, ne predvideva konca odnosa in sili k spolnim odnosom.

                                                          –  °  –

Analitična situacija je nedvomno tudi frustrirajoča, predvsem za pacienta, pogosto tudi za terapevta. Pravila settinga vnese v odnos terapevt, vendar je tudi sam prisiljen, da se jih drži. K temu ga ne silijo le poklicna etika in pravila analitičnega društva, ampak realnost kot taka: če se settinga ne drži, ne bo dosegel cilja, ki si ga je skupaj s pacientom postavil, ne bo uspel pacientu pomagati.

Setting predstavlja torej tudi realnost, ki je zunaj odnosa in zunaj območja fantastične vsemogočne narcistične dvojice otrok–mati oziroma pacient–analitik. Setting predstavlja “zakon tretjega – očeta”, ki primora dvojico pacient–analitik, ko je v regresiji, da se odpove iluziji vsemogočne zveze in se podvrže zakonom, ki so jih drugi postavili. Realnost kot taka onemogoča analitiku, da bi v polnosti zadovoljeval pacientove želje. Zaradi tega analitikovi posegi v veliki meri ne sovpadajo s pričakovanji pacienta, ki se mora soočati z nezadovoljstvom, s frustracijo. To utrjuje občutek separiranosti, ki dovoljuje vzpostavitev “potencialnega prostora” (Winnicott, 1971, Ogden, 1985), kjer pacient lahko misli in ustvarja predstave – simbole svojih potreb. To je pa mogoče le, če je frustracija optimalna, ne pa travmatična in če je v odnosu dovolj zaupanja. Paradoksno je setting obenem vir frustracij in zaupanja (saj zagotavlja med drugim kontinuiteto in varnost). To pa so pogoji, edinole v katerih se lahko razvija simbolična raven mišljenja.

                                                       –  °  –

V sto letih razvoja psihoanalize se je analitikova vloga spremenila in lahko bi rekli tudi, še kar komplicirala. V začetku je setting bil nekakšen aseptični okvir, v katerem je analitik od zunaj preučeval, kar se je dogajalo v pacientovem nezavednem, da bi mu potem to z interpretacijami pojasnil. Polagoma pa je analitik vse bolj vstopal na to prizorišče. Najprej ga je potegnil noter razvoj koncepta kontratransferja, še posebno ko je ta zadobil poleg negativne tudi pozitivno oznako, kot sredstvo za spoznavanje pacientovih projektivnih identifikacij in potom teh važnih pacientovih nezavednih vsebin. Torej ne spada v analizo le to, kar pacient čuti, ampak tudi del tega, kar analitik čuti v teku seanse.

Pozneje je ameriški intersubjektivizem še bolj vključil analitika, včasih morda celo preveč. Po svojem izvoru argentinski koncept »analitičnega polja« (Baranger M., Baranger W., 2008) pa so Antonino Ferro in drugi v Evropi nadalje razvili in mu dali poseben pomen. S tem je analitik v odnos analitične dvojice še bolj vpleten. Če je v začetku stal na bregu in lovil ribe v pacientovem nezavednem, mora sedaj s pacientom plavati.

Razvoj v to smer ima veliko implikacij, med temi tudi večjo odgovornost analitika, saj ni vseeno, kako se vede, kaj misli in čuti, in to tudi nezavedno, ko je v odnosu s pacientom. To podčrta važnost, da je terapevt dovolj seznanjen s svojimi nezavednimi vsebinami in obrambami, to je ne samo da je šel skozi poglobljeno osebno analizo, ampak tudi da je njegova avtoanaliza stalno aktivna ali pa tudi da za krajše obdobje obnovi svojo analizo. Freud je naglašal potrebo, da bi analitiki vsakih pet let prešli krajšo analitično obravnavo. To ni nikoli postalo pravilo, veliko analitikov pa posega po terapevtski pomoči kolegov, ko se to pokaže potrebno.

Predstavljamo si torej tudi lahko krivdo terapevta, ki zasluti v svojem delu motečo prisotnost lastnih nepredelanih nezavednih vsebin in konfliktov, a se ne posluži avtoanalize, supervizije ali osebne pomoči, da bi si jih pojasnil in premostil težave, v katere je zabredel v odnosu s pacientom.

V psihoanalitični obravnavi, za razliko od psihoterapije, pogostnost seans, daljše trajanje in osredotočenje pozornosti in emocionalnega doživljanja na odnos intenzificirajo pacientov transfer in analitkov kontratransfer. To je seveda hoteno in koristno, ker postanejo ti fenomeni vidnejši in delo na njih bolj produktivno. Obenem pa je to večje breme za analitika, ker je bolj intenzivno vpleten v odnos, potrebno mu je več napora, da ohranja sposobnost objektivnega mišljenja in ločevanja med ravnjo transferja in ravnjo realnega odnosa, med tem, kar je njegovo, in tem, kar je pacientovo.

Vedno bolj se poudarja, kako nevarno je za analitika, a tudi za psihoterapevta, če dela v izolaciji, če ne sodeluje s kolegi in z njimi ne preverja svojega načina dela – svojega pristopa do pacientov. Le sodelovanje s kvalificirano skupnostjo kolegov omogoča postopno interiorizacijo »zbornosti kolegov«, ki mu – naposled kot notranji objekti – pomagajo. Gre za nekakšen zborni strokovni nadjaz – idealni jaz, ki ga spominja in opominja na to, kako bi drugi kolegi ob tej ali drugi težavi ravnali. Podobno je pri glasbenikih – če igrajo in se razvijajo v vrhunskih orkestrih, lahko tam vsrkajo v nezavedno vse več pravil, tehnik in prijemov, ki se potem avtomatično in harmonično udejanjajo pri igranju. Tako analitik, kot glasbenik pa izgubita svojo strokovnost, če stalno ne vadita v poklicno dovolj bogatem in spodbudnem okolju.

Problem je že tudi v tem, da je do pred 50 leti morda še bilo mogoče prečitati vso psihoanalitično literaturo in biti na tekočem. Danes je število objavljenih tekstov, kot tudi bistvenih tekstov iz sorodnih znanosti, tako obsežen, da je to nemogoče. Nujno je torej vključevanje v skupinsko delo v kvalificiranih analitičnih skupnostih. Izolacija analitika ali psihoterapevta je torej napaka, ki preraste v krivdo, ko se strokovnost zaradi tega preneha razvijati in osiromaši.

Prav pred kratkim je Stefano Bolognini (2014), predsednik IPA, objavil odmeven tekst z naslovom »Naproti kvadripartitnemu modelu?«. V njem piše, kako je nujno »tripartitnemu modelu« analitičnega izobraževanja, ki tradicionalno sestoji iz treh elementov: osebne analize, teoretskega učenja in supervizije, dodati še četrti element: trajno analitikovo izobraževanje v krogu kvalificiranih kolegov.

4 – ŠE O OBČUTKIH KRIVDE IN PREKRŠKIH ANALITIKOV IN TERAPEVTOV

Nikoli nisem bil član kake etične komisije, zato nimam direktnih izkušenj s prekrški. Znane so mi nekatere situacije v raznih društvih, ko so se aktivirale etične komisije. Šlo je za razne prekrške, od nespoštovanja profesionalne tajnosti do rušenja meja settinga, ko je na primer nekdo vzel v analizo istočasno člane iste družine, ali imel poslovne odnose s člani pacientovega okolja, ali si celo izposloval od bogatega pacienta posojilo, ali pa razvil sentimentalno-spolno razmerje s pacientom.

Izgleda, da gre v glavnem, kot pišejo tisti, ki se s tem sistematično ukvarjajo (Gabbard, 1995), za nevrotična jedra ali narcistične dele osebnosti, ki se v posebnih okoliščinah aktivirajo in uspejo prevladati. Redkeje gre za terapevtove psihotične problematike. Izkušnja uči, da smo, ko idealiziramo poklic, v nevarnosti, da se s temi senčnimi stranmi ne znamo soočati in jih v zadregi celo toleriramo, namesto da bi ukrepali, kot je potrebno, da zaščitimo paciente in da se takim kolegom jasno postavijo meje in potrebne sankcije, kot tudi, da se jim pomaga v težavah, v katere so zabredli. Pomoč pa nikakor ni v tem, da se prekrški skrivajo.

Eksistencialna osamljenost je za terapevta nevarna, ker s svojimi pacienti nemalokrat doživlja tudi lepe intimne občutke in pojavi se skušnjava, da bi začel govoriti o sebi, iskati podelitev in razumevanje, torej reševati svoje, ne pa pacientove težave. Druga nevarnost v taki situaciji je, da terapevt voajeristično črpa vitalnost za svoje borno čustveno življenje iz efervescentnega življenja pacienta, ki pa je morda le v hipomanični obrambni poziciji. Terapevt lahko to nezavedno podpira, namesto da bi učinkovito interpretiral in pacientu pomagal, da bi depresijo neposredno doživljal in se tako potem iz nje izvlekel. Vse to je lahko slab rezultat osebne terapevtove analize ali pa le trenuten težek življenjski prehod. Če se raje obrne po pomoč na kolega, si bolje pomaga in obenem zaščiti pacienta ter svojo poklicno podobo.

Ustavimo se na primeru, ki ni tako redek. Med analitike in psihoterapevte raznih pristopov se uspejo vriniti nekatere osebnosti, ki imajo – poleg lahko tudi briljantnih intelektualnih sposobnosti – nekatere izrazito narcistične poteze in ob teh včasih neke perverzne dele, ki so z razcepom in zanikanjem inkapsulirani. Zaradi tega jih težko prepoznamo pri selekcijskih intervjujih in celo med učno analizo ti deli lahko ostanejo skriti, če analizand ne čuti motivacije, da bi jih predelal. Nekaj podobnega lahko najdemo v policistih sadistih, duhovnikih in vzgojiteljih pedofilih itd.

Njihova osnovna značilnost je, da v skritem narcističnem predelu svoje osebnosti ne doživljajo drugega človeka kot živo, samostojno osebo, vredno spoštovanja in ljubezni, ampak le kot sredstvo za zadovoljitev potreb edinega človeškega bitja, ki za njih obstaja: njih samih. Zapletenost slike je v tem, da so v zdravem delu svoje razcepljene osebnosti lahko tudi zelo dobri, empatični in čustveno dovolj bogati. Oba dela pa nista v stanju drug na drugega veliko vplivati, lahko se le izmenično pojavljata. Variant je nešteto, od najbolj blagih do najbolj hudih. Razcepljeni del lahko tudi ostane vedno inkapsuliran, neizražen. Morda bi lahko rekli, da je mogoče najti tak neaktivni razcepljeni delček v vsakem človeku. Če pa ima v terapevtu tak del določeno konsistenco, je nevarno, da se pojavi na sceni analitične terapije prav v obdobju pacientove regresije, ko ta izziva in obuja tudi analitikove regresivne dele.

Narcistični terapevti slabo prenašajo delo s kolegi na isti ravni in jim bolj ustrezajo situacije, kjer imajo nekakšno gurujevsko vlogo nad odvisnimi in podrejenimi kolegi – učenci in terapevti. To jih še bolj izpostavlja nevarnosti, da kršijo setting, ker v takem okolju ni “policajev” (to je kolegov in institucij) in so zato inkapsulirani deli brez kontrole. Nadjaz zdravega dela se pa skorumpira, češ: “To so pravila za začetnike, jaz že vem, kako se upravljajo nenavadne in izjemne situacije.” V zgodovini psihoanalize je še kar nekaj takih primerov. Tako je Masud Khan, briljantni teoretik, dolgo let bil preglavica britanskega psihoanalitičnega društva. Italijansko društvo se je pred 30 leti burno soočalo s podobnim primerom. Kar nas tukaj zanima in kar je značilno v takih slučajih, je prisotnost konkretnih prekrškov in krivd in odsotnost občutkov krivde (ali njihova minimizacija!). Nadjaz in perverzni jaz sta na različnih bregovih razcepa in “se ne vidita”, kar jima zagotavlja – vsaj na površju – še kar mirno življenje. Oziroma, vidita se le od zelo daleč, kot da bi gledali skozi narobe obrnjen daljnogled, ko vse izgleda majhno in oddaljeno, torej nevredno resne zaskrbljenosti. V nekaterih takih primerih pride do vedno hujših prekrškov, kot da bi storilec nezavedno iskal, da ga odkrijejo, ne samo zato da ga kaznujejo, ampak tudi zato da ga ustavijo, ker sam tega ne zmore. Ko zunanje okoliščine postavijo prestopnika pred nerazcepljeno podobo samega sebe, pa po navadi nastopi huda depresija.

                                                     –  °  –

Vse, kar je travmatično in nepredelano v terapevtovem nezavednem, lahko vpliva na analitični odnos; je lahko vzrok slepih peg, zaradi katerih terapevt določenih vsebin ne vidi ali pa zadobijo te vsebine pomen, ki je potvorjen v funkciji njegovih obramb.

Naloga vsake učne analize je, da se s tem spoprijema, da skuša predelati, kar se pač da, zato da čim bolj usposobi terapevta za delo s pacienti.

Eno izmed prvih vprašanj, ki se postavi v učni analizi, je, zakaj nekdo izbere tak poklic. Motivacija je lahko tudi povezana z občutki krivde: terapevt želi popraviti mater, očeta ali koga drugega, ki jih je v svoji otroški fantaziji poškodoval ali jih ni uspel “ozdraviti” tako, kot bi si bil želel v svojih omnipotentnih fantazijah. “Ozdraviti” starša pa skriva potrebo, da bi ta potem končno bil v stanju, da poskrbi zanj – otroka, torej da popravi frustracije, ki jih je kot otrok doživel in ki so povzročile v nezavednem kopičenje bolečine in tudi agresivnosti (kar še ojača občutke krivde). Da se v analizi te problematike razčistijo, je potrebno še kar nekaj časa. V kolikor to ne uspe v zadostni meri, se potem pojavljajo komplikacije pri delu s pacienti.

Prevelika doza potlačene agresivnosti v terapevtu lahko vzdržuje nezavedne občutke krivde, pred katerimi se lahko brani z reaktivno formacijo v obliki pretirane dobrohotnosti in potrpežljivosti. Ta mu včasih ne dovoljuje potrebne odločnosti pri obrambi settinga ali pri vztrajanju pri pravilnih interpretacijah. Lahko preide v škodljiv permisivizem, kjer terapevt razume in opraviči katerikoli pacientov prekršek settinga in ga niti ustrezno ne interpretira, s preveliko lahkoto pa osvaja pacientovo odklonilno mnenje o kaki interpretaciji. Boji se namreč, da bi se v konfliktu njegova potlačena agresivnost aktivirala. Občutki krivde ga zato silijo, da pristane na pacientove neupravičene zahteve in dopušča, da ta z njim manipulira. To pa zanese odnos na stranski tir, kjer ni več v žarišču analiza pacientovih vsebin, temveč nezavedno in neanalizirano zadovoljstvo pacienta, ko starša – terapevta kontrolira in z njim manipulira. Občutki krivde preprečijo terapevtu, da razume in interpretira za kaj gre, kot tudi da uporabi potrebno sublimirano agresivnost pri vzdrževanju analitične situacije. Postane jezdec, ki si ne upa trdno držati vajeti v rokah, tako da ga žrebec nosi, kamor sam hoče.

Stvari se komplicirajo, če nepredelani občutki krivde nezavedno silijo terapevta v nekakšno moralno mazohistično pozicijo. V tej lahko, na primer, išče samokaznovanje tudi s tem, da sprejema težke paciente, za katere ni prave indikacije za terapijo ali za katere nima ustrezne priprave ali pogojev za njihovo tretiranje. V tem se lahko izraža njegova želja po trpljenju, po kazni, torej neki osnovni erogeni mazohizem. Kot se pogosto dogaja, sta pri tem dve plati medalje. Na eni je nezavedna želja po omnipotenci, da njemu uspe to, kar drugim ne. Na drugi je pa krivda in iskanje kazni, ker tega uspeha ne more (ali ne sme) doseči. Primer tega je lahko tudi sprejemanje pacientov z visokim tveganjem samomora.

V primeru pacientovega samomora pa lahko razvijemo tudi dodatne misli. Hudo depresivnemu pacientu lahko pomagamo in preprečimo najhujše, včasih pa ne. Samomor pacienta hudo prizadene psihoterapevta, analitika ali psihiatra, ki si postavlja boleča vprašanja: »Ali sem kaj zgrešil, da nisem tega preprečil? Ali sem celo s kako napako k temu pripomogel?« Občutek krivde lahko postane pri tem neznosen.

Vprašanje pa je, koliko je k tragični pacientovi usodi lahko pripomogla morebitna terapevtova napaka in koliko je bil to rezultat pacientove notranje dinamike, ki ima lahko od vsega začetka neko svojo neustavljivo silo, ki daleč presega sposobnosti kateregakoli terapevta. Odpira se vprašanje, koliko je terapevt nezavedno sprejel in podelil pacientove projekcije omnipotence in koliko je nezavedno kultiviral svoje fantazije vsemogočnosti. Za terapevta je narcistično lahko trenutno zelo vabljivo, ko mu pacient ponuja: »Vi lahko rešite moje življenje!« Oba sta lahko zadovoljna, da je odnos vzpostavljen na osnovi pričakovane vsemogočnosti. Žal pa se visokoleteča vsemogočnost lahko prej ali slej raztrešči na nizkih tleh realnosti. Pacient nezavedno lahko išče prav nekoga, ki  bo sprejel nemogočo transferno vlogo, zato da ga potem kaznuje s tem, da sebe uniči. Terapevt je veliko bolj zavarovan in lahko več pomaga pacientu, če se takoj zaveda, da so njegova sredstva zelo omejena in da bo rezultat negotov.

Na onkološkem oddelku se lahko veselijo, da je smrtnost pacientov v teku leta bila 30 %, ker se je v primeri s prejšnjim letom zmanjšala za kar 5 %. Psihoterapevti in pacienti pa težje sprejemamo, da je določen odstotek obravnav lahko neuspešen ali včasih celo tragičen. Zgleda, da je na psihološkem področju težje sprejemati nemoč, in to tako pacientom, kot terapevtom. Težko je sprejemati, da je patologija nekaterih pacientov tako huda, da lahko za njih le malo naredimo.

Primer: Pred leti je prišel moški in mi povedal, da so mu diagnosticirali raka in mu napovedali le še šest mesecev življenja. Pokazal mi je nekaj člankov z interneta, v katerih razni avtorji trdijo, da je rak psihogen in da se ga s psihoanalizo lahko ozdravi. Na koncu pogovora sem mu iskreno povedal, da ti članki nimajo znanstvene osnove in da nisem v stanju zdraviti raka, da pa ga lahko, če želi, s pogovori spremljam v izredno težki situaciji, ki jo preživlja. Do njegove smrti, ki je res nastopila po šestih mesecih, sva se srečevala tedensko in zavest bližnje smrti mu je omogočila, da je kar z lahkoto preko obrambnih mehanizmov pogledal glavne vozle svojih notranjih objektnih odnosov. Umrl je veliko bolj mirno, spravljen s svojimi notranjimi, zdavnaj umrlimi starši, brez svojih starih zamer, sovraštva in posledičnih občutkov krivde, ki so mu tako grenili življenje. Čutil sem žalost, a ne krivde, ki bi me težila, ko bi bil sprejel nemogočo nalogo, da raka ozdravim. Paradoksno smatram to za eno svojih najbolj uspelih terapij.

Kaj pa krivda za terapije, ki ne uspejo? Mislim, da terapevt, ki je dovolj zrel in zdrav, težko naredi neposredno škodo, kot jo lahko povzročijo terapevti, ki imajo v svoji osebnosti nekontrolirane perverzne elemente. Vsi se soočamo z dejstvom, da nekateri pacienti dosežejo s psihoterapijo oziroma psihoanalizo dobre rezultate, s katerimi so zadovoljni, medtem ko so nekateri drugi le deloma zadovoljni ali včasih celo razočarani, ker so pričakovali več. Podobni so tudi občutki terapevta, ki se potem dolgo sprašuje, kaj se je kje zataknilo, zakaj ni bilo boljših rezultatov. Tudi če se znebiš nezrelih omnipotentnih pričakovanj, se ni lahko s tem soočati, ko veš, koliko je pacient čustveno in gmotno investiral v terapijo, pa tudi, koliko si se trudil sam. Ni pa realno, da pričakujemo vedno stoprocentno dober rezultat. Naredimo to, kar pač zmoremo, in če smo se pošteno trudili, ni treba, da se čutimo preveč krivi.

Včasih mi pride misel, da smo na področju psihe vsi, analitiki, psihoterapevti, psihiatri in psihologi, bolj podobni zdravnikom izpred par sto let, ki so pač pomagali pacientom kot so vedeli in znali, a je bilo še veliko neodkritega. Tudi danes smo še daleč od tega, da bi o psihi veliko znali in veliko zmogli.

Naj zaključim s to, morda nekoliko trpko, mislijo, a spremlja jo veliko zaupanje v napredek in boljšo bodočnost.

VIRI

Baranger, M., Baranger, W. (2008). The Analytic Situation as a Dynamic Field. Int. J. Psycho-Anal., 89: 795–826.

Bolognini, S. (2014). Towards a Quadripartite model? The IPA Website.

Cancrini, T. (2007). Colpa e senso di colpa. Storia di un problema. Riv. Psicoanal., 53: 1103–1119.

Casement, P. (1993). Learning from the Patient. Guilford Press, New York.

Freud, S. (1912). Totem and Taboo. The Standard Edition. Vol. VII, 7–162.

Freud, S. (1923). The Ego and the Id. The Standard Edition. Vol. XIX, 1–66.

Freud, S. (1930). Civilization and its Discontent. The Standard Edition. Vol. XXI, 57–146.

Gabbard, G. (1995). Boundaries and Boundary Violations in Psychoanalysis. Basic Books, New   York.

Jogan, E. (2014). Self Disclosure. Piccola enciclopedia aperta. SPI Website.

Klein, M. (1935). A Contribution to the Psychogenesis of Manic-Depressive States. Int. J. Psycho-Anal., 16: 145–174.

Langs, R. (1973). The Technique of Psychoanalytic Psychotherapy, Volume 1. Jason Aronson, New York.

Ogden, T. H. (1985). On Potential Space. Int. J. Psycho-Anal., 66:129–141.

Winnicott, D. W. (1949). Hate in Counter-Transference. Int. J. Psycho-Anal., 30:69–74.

Winnicott, D. W. (1971). Playing and Reality. Tavistock Publications, London.


[1]  Predavanje na Bregantovih dnevih v Podčetrtku 10.10.2014.