SAMOSTOJNOST SLOVENIJE Previous item Ancora sul setting… e le... Next item NEKAJ MISLI O SEANSAH...

Referat iz zamejstva

Poseben prazničen občutek me navdaja, ko vam spregovorim ob prvih dneh po proglasitvi slovenske suverenosti. Danes doživljamo občutek, ki je v našem narodu počasi zorel skozi stoletja in zadobival jasnejše obrise ob Trubarjevem delu, ob kmečkih uporih, ob Prešernovem ustvarjanju, ob Cankarjevem trpljenju, ob Majstrovem posegu, ob neuklonjivosti Tigrovcev, ob hrepenenju po pravičnejšem družbenem redu, ob krvi, ki je v osvobodilni vojni zavrnila pohlep sosedov po slovenski zemlji, po uničenju našega naroda in ki nam je pridobila današnje meje in omogočila ustanovitev slovenske republike, ob prehajanju iz večdesetletnega totalitarnega režima v svobodno pluralistično družbo. Ta občutek je zorel ob vsakodnevnem trudu kmetov, delavcev, podjetnikov, učiteljev, duhovnikov, politikov – vseh, ki so gradili gmotno in duhovno stavbo slovenstva.

Lahko bi rekli, da se zaključuje obdobje, v katerem smo si skozi stoletja utrjevali prvine svoje istovetnosti in dokazovali sebi in drugim svojo pravico do obstoja. Svoje slovenstvo lahko danes končno doživljamo sproščeno kot neko neizbrisno naravno danost, ki ne potrebuje niti kakega “posebnega poslanstva”, niti kake bolj ali manj skrite sedanje ali pretekle “veličine”, da opraviči svoj obstoj.

Dozorela sta zunanja stvarnost in notranji občutek suverenosti.

Sedaj smo! Če kdo od sosedov tega še ne ve ali v to dvomi, je pač to njegov problem! Ni se nam treba vač nikomur opravičevati!

Če izvzamemo le beneške rojake, nas meje do konca prve svetovne vojne niso še ločevale in smo skupno oblikovali slovenstvo. Potem se je začela kalvarija vseh zamejcev, ki smo ostali v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, kjer so nas fažizmi in nacizmi načrtno uničevali. Niso v tem uspeli, a spravili so nas na kolena. Uničili so nam intelektualno bogastvo, gospodarstvo in politično moč: kar je bilo ustvarjeno v stoletnem delu. Ostali so nam le izmučeni kmečki in delavski sloji.                                          
         Šele sedaj po šestdesetih letih se je v zamejstvu ta rana vsaj delno zacelila. Zrastla in utrdila so se slovenska podjetja, izboljšala se je mreža slovenskega šolstva, pomnožile so se univerzitetne stolice, ki jih v zamejstvu zasedajo Slovenci, slovenske organizacije so še kar kapilarno prisotne. Razvili smo tako tudi konkretno osnovo, ki daje naši zamejski identiteti večjo trdnost. Povojni razvoj ni bil neboleč, tudi zato ne, ker je potekal z ostrimi in nepremostljivimi ideološkimi ločevanji. Odnosi z matico niso bili vedno lahki, posebno ne za tiste, ki niso sprejemali edinoveljavnih uradnih ideoloških smernic in ki se niso podrejali monopolni osrednji oblasti. Rastli smo pa vendarle in danes se lahko srečamo vsi zrelejši in okrepljeni, kar daje trenutku še bolj praznično in perspektivno obeležje.

Danes se okrepljena identiteta matičnega naroda blagodejno vliva tudi v nas, ki živimo izven osrednje Slovenije, saj smo sovdeleženi pri skupni suverenejši celoti.

Mislim, da bi bilo samouničevalno, če bi se zamejci istovetili z vlogo žrtve, kot šibka in vedno za nekaj prikrajšana skupnost, ki le išče in čaka pomoč bodisi matice kot večinskega naroda. Bolj nam ustreza vloga aktivnih tvorcev lastne in celotne slovenske skupnosti, s katero imamo lahko obojestransko koristno izmenjavo. To še ne pomeni, da se ne soočamo vsak dan z velikimi težavami, da niso naše bistvene ustanove ogrožene, da nam ni potrebna stalna budnost na narodnoobrambnih okopih, da nimamo težav z večinskimi narodi, ki niso veliko spremenili negativnega odnosa do nas. A upali bi si reči, da sprejemamo danes te izzive bolj smelo, manj podrejeno, pa čeprav so se nakatere naše pozicije ošibile in nas marsikatere rane še skelijo.

V osrednji Slovenijo je prehod v pluralistično družbeno ureditev tesno povezan z utrditvijo slovenske samozavesti in z večjo kohezijo narodovega telesa. Pri tem pa vedno bolj čutimo potrebo, da se razvija kultura sožitja, ki morda ni bila doslej v zgodovini slovenskega naroda še nikoli dovolj usvojena.

Bistveni element narodne kohezije je sprava, kar pa nikakor ne more biti enkratno dejanje. Lahko je le sad skupnega prizadevanja tistih, ki hočejo in zmorejo iskanja resnice, v zavesti, da je bodo vedno našli le en del in da je, čeprav boleče, včasih celo potrebno priznati soobstoj več resnic. Potreben nam je razmah “kulture sprave”, ki naj okrepi v naši družbi sheme sožitja in ošibi nestrpna in ekskluzivistična stališča tistih, ki jim ni do sprave, a le do tega, da nasprotnike izigrajo in pregazijo.

Upati je, da ne bo več nihče slovenstva istovetil s svojim gledanjem na svet in si jemal pravico, da na tej podlagi druge izključuje iz narodovega telesa. Slovenstva nima danes nihče več v zakupu, saj je last vseh nas.

Zamejcem in ne samo nam, je potrebna tudi sprava s sosednjimi narodi. Pogubno pa bi bilo, če bi ta obstajala le v našem enostranskem priznanju krivic, ki smo jih storili in bi potem to izzvenelo le kot potrditev sosedov v njihovi bolestni stereotipni predstavi o lastni večvrednosti.

Večja strpnost in naravno sprejemanje raznolikosti bo tudi za zamejce ustreznejše ozračje, da se nam ne bo treba pretirano truditi, da bomo bolj Slovenci kot drugi Slovenci, ampak da bomo lahko prosto in lagodneje živeli svojo prepojenost z dvema kulturama in vsidranost v dveh okoljih. Da ne bo to občuteno kot element, ki kvari podobo nekega absurdnega enotnega modela “čistega” slovenstva, ampak sprejeto kot naša danost in obogatitev za vse.

Slovenski narod je dober del tega stoletja preživel, zaradi takih ali drugačnih zgodovinskih razmer, v dokajšnji politični, gospodarski in v manjši meri tudi kulturni izolaciji od zahodnih in severnih sosedov in navsezadnje tudi od vzhodnega sveta. Danes za to izolacijo ni več vzrokov. Obratno: visljuje se obča evropska praksa, da nastajajo na vseh področjih nadnacionalne povezave, ki omogočajo nujni dostop v širši svet. To je nujnost za matico, kakor tudi za zamejstvo. Potrebne in naravne so povezave na kulturnem, znanstvenem, gospodarskem in političnem nivoju. Seveda ne more biti “nadnacionalno” nekaj, kar naj nadomesti “nacionalno”, ampak nekaj, kar ga dopolnjuje. Bolje definirana in potrjena suverenost to olajša, ker je utrjena nacionalna identiteta neodtujljiva, manj ogrožena in je ni treba varovati v zaprti topli gredi. Stiki s sosedi na vseh nivojih postanejo tako vedno bolj sproščeni in vodijo v medsebojno obogatitev in integracijo celotnega slovenskega naroda v širše evropsko in svetovno okolje.

Za zamejce, a ne samo za nas, če pomislimo na obširno evropsko morje, v katerega se Slovenija podaja, je seveda vedno blizu meja, kjer zdrava integracija lahko preide v pogubno asimilacijo. Najbolje pa je, da se kar sprijaznimo z dejstvom, že zaradi majhnosti slovenskega naroda, da se bomo s tem problemom nujno vedno soočali. Za nas manjšince je ta problem v samem bistvu naše biti in je trud za njegovo omejitev cena, ki jo pač plačujemo za obogatitev, ki nam jo predstavlja bikulturnost. Čutimo se postavljeni pred izbiro med dušljivo zaprtostjo in stapljajočo odprtostjo. To navidez nerešljivo smrtno dilemo pa lahko preobrazimo v življenjsko razpetost med pozitivnima poloma, ki jih predstavljajo na eni strani utrjevanje lastne identitete in na drugi strani intenzivno vživljanje v svet drugih. Pri tem je seveda tudi veliko tveganja, a prav to daje življenju svoj polni smisel.

Zamejstvo je, in lahko še veliko bolj postane, vezni člen med matico in sosedi. To vlogo smo doslej le šibkeje uresničevali zaradi splošnih zgodovinskih in političnih razmer in ne nazadnje tudi zaradi že prej omenjene šibkosti slovenskih manjšin, kakršne so izšle izpod nacističnega in fašističnega jarma. Že danes pa učinkoviteje uresničujemo naš doprinos k tkanju goste, pa čeprav včasih malo vidne mreže stikov in poznanstev, ki krepijo vezi osrednje Slovenije s sosednjimi narodi, kakor tudi vezi med vsemi slovenskimi občestvi, ki so na tem kongresu prisotna s svojimi predstavniki. Možnosti se nam odpirajo na najrazličnejših področjih, od kulturnih in znanstvenih do gospodarskih in političnih. Dejstvo pa je, da te funkcije skoraj povsem sovpadaio tudi z vlogo, ki jo imajo manjšine naših večinskih narodov, Italijanov in Madžarov, ki živijo v Sloveniji. Odpira se nam tako doslej skoraj neizkoriščena možnost še novih plodnih stikov.

Ena izmed poglavitnih nalog članov tega Kongresa pa je, da vnesemo v svetovno kulturo elemente, ki bodo pripomogli k premoščanju zastarelega stereotipa o Slovencih kot o neenakovrednem sogovorniku. Se posebej važno je to poslanstvo za nas zamejce, ker imajo sosednji večinski narodi, s katerimi delimo našo vsakdanjost, še posebno iznakażeno podobo o nas. To izvira v dobri meri iz njim lastnih problemov, ki se jih pogosto sami ne zavedajo. Prevečkrat še vztrajajo na arogantnih stereotipih lastne večvrednosti, ki se danes ne izražajo toliko direktno, kolikor posredno z molkom, z ignoriranjem, z omalovaževanjem, s trmastim in doslednim brisanjem in zakrivanjem vsakršnega znaka našega bivanja, kar je v resnici izredno učinkovito negativno vrednotenje.

V Italiji je presenetljivo, kako malo ljudje na vseh nivojih vedo o svojih vzhodnih sosedih, kako neznaten prostor je odmerjen v tisku informacijam o slovenskem prostoru, kako malo je prevodov slovenskih tekstov, kako malo znanstvenikov se z raznimi vidiki slovenstva ukvarja. Kako pogosto gre njihova pozornost mimo slovenske stvarnosti, k veliko bolj oddaljenim in za njih iz vseh vidikov veliko manj važnim situacijam, tja do Litve, Romunije ali Armenije.

Avstrijci kažejo morda sedaj nekaj več zanimanja, vendar pa je malce sumljivo, da gre to gladko in tiho mimo njihovega grobega kratenja osnovnih pravic Slovencev na Koroškem.

 Delo v to smer ni potrebno le zaradi naše podobe, ki jo imajo drugi, ampak tudi za nas same, saj je vendarle vir nelagodja in psiholoških težav, če nam tuje ogledalo stalno odseva iznakaženo podobo o nas.

 Ni nam treba ravno orati ledine na teh področjih, vendar nas čaka še veliko dela. Ne dvomim pa, da bo to v sedanjih – iz toliko vidikov spremenjenih okoliščinah, neprimerno uspešnejše.

Moram reči, da nisem še nikoli gledal s takim optimizmom na bodočnost slovenskega naroda kot danes, pa čeprav si ne zakrivam temnih lis v nas in temnih oblakov okoli nas, ki se prav v teh urah zgrinjajo nad nami. Slovenska odločna volja do suverenosti in življenjski potencial, ki ga vsebujejo slovenska kultura in slovenski odnos do dela, do družbe, do sveta, je zadosten porok, da bodo politične in gospodarske težave tega trenutka prav kmalu premoščene. Danes se vsi Slovenci, tudi zamejci, čutimo trdnejše, močnejše, enotnejše, pa čeprav v naši raznolikosti, in se bolj smelo podajamo v svet. Prepričan sem, da bomo uspeli!

27.6.1991