Ocena knjige “EDOARDO WEISS A TRIESTE CON FREUD” Rita Corsa Previous item La mente in guerra Next item Slovenija v EU: izziv...

(Edoardo Weiss v Trstu s Freudom) 

Izdaja: Alpes Italia, Rim, 2013. 217 strani.

Rita Corsa je tržačanka, ki živi in dela kot psihoanalitik v Bergamu. Že dolgo let se ukvarja z zgodovino psihoanalize in s posebno ljubeznijo preučuje obdobje “psihoanalitičnega viharja”, ki je zajel Trst v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. V to jo je uvedla pred nekaj leti preminula Anna Maria Accerboni, ki je bila na tem področju mednarodno znana. Zadnje Corsino delo je knjiga “Edoardo Weiss v Trstu s Freudom”, ki ima kar dva podnaslova: Ob začetkih psihoanalize v Italiji in Usode Nathana, Bartola in Venezianija. V sodelovanju s Giuliano Marin, Pierpaolom Martuccijem in Vlasto Polojaz postavi pod drobnogled prostor–Trst  in  čas–desetletje po prvi svetovni vojni, ko se psihoanaliza pojavi v našem mestu, za sicer kratko, a zelo razvejano in za kulturo bogato obdobje. Osrednja osebnost je sicer Edoardo Weiss, a okrog njega oživijo v knjigi zanimive figure: pacienti, kolegi, osebnosti kulture in ne malo nasprotnikov. 

Rita Corsa in Pierpaolo Martucci (profesor na tržaški pravni fakulteti) orišeta z veliko občutljivostjo zgodovinsko ozadje, ki ga označujejo “izredni socialno-politični in kulturni prevrati”, ki so bili že dolgo napovedani in so se potem uresničili s prvo svetovno vojno. Zgodovina Trsta izpade kot življenska zgodba analitičnega pacienta: stalno se je treba z njo ukvarjati, jo neprenehoma predelovati, jo s težavo osvobajati grozečih fantomov in jo bogatiti s premoščanjem prej potlačenih resnic in razcepov. A rane, ki jih je povzročilo z nacionalizmi in totalitarizmi okuženo stoletje, se sedaj končno celijo. Kot tržačan lahko rečem, da po kakih sto letih “analize”, se začenjajo videvati rezultati: danes mesto veliko bolj zdravo živi in ima nedvomno boljši odnos s samim seboj. Prej se je pisalo veliko vzporednih a med seboj nekompatibilnih zgodovin. Sedaj se pa pišejo zgodovine, kot tista nakazana v knjigi, v katerih se lahko vsi spoznavamo. Razcepljeno in zelo konfliktno sebstvo mesta se končno vsklajuje v enoto, pa čeprav z raznolikimi odtenki.

Obdobje, ki jo knjiga preučuje, označujejo ostri konflikti med Avstrjici, Italijani in Slovenci. Ti spori odmevajo tudi v judovski skupnosti, kateri Weiss pripada. Leta 1918 se ravnovesje moči povsem preobrne. Weiss, Jud z ženo Hrvatico, sleče uniformo avstroogrskega oficirja, in se vrne v Trst, kjer se mora vključiti v okolje, kjer prevladuje kričeča iredentistična retorika, ki se bo v Trstu – še prej kot drugod v Italiji – vedno bolj obarvala s fašizmom. Weiss, preveč Italijan v Avstroogrski (premestili so ga iz ruske fronte na Balkan, ker je bil preveč domač z italijansko govorečimi ranjenci), izgleda potem premalo Italijan v Italiji (upre se italijanizaciji svojega priimka). 

A ko se vrne v Trst, je njegova “anomalija” predvsem psihoanaliza, ki ga izolira v zdravniškem ambijentu in v krogu kolegov psihiatrov v bolnici pri Sv.Ivanu. Intelektualno in literarno okolje pa ga obratno sprejme s še prevelikim navdušenjem, tako da ga to celo nekoliko moti, saj upa, da bo pridobil sodelavce med zdravniki in ustanovil psihoanalitčno društvo, kot se to dogaja drugod po Evropi. Njegovo osamljenost tešita dva lika, ki sta mu stalno ob strani: sam Freud, ki mu ni le svetovalec pri kliničnem delu (obstaja zanimiva knjiga z njunim dopisovanjem), ampak mu pomaga tudi pri širjenju informacije o psihoanalizi v Italiji. Drugi lik je Paul Federn, njegov dunajski psihoanalitik, ki mu nudi v težjih življenjskih okoliščinah bolj osebno podporo. Po vojni Weiss vzpostavlja prve stike v italijanskem vsedržavnem okolju, ki se začenja zanimati za psihoanalizo, a je to zapleten ambjent, ki mu je kulturno delno tuj: dunajsko vzdušje mu je bilo veliko bolj domače kot rimsko.

V knjigi je zelo zanimivo opisano in dokumentirano strokovno psihiatrično okolje in psihiatrična oskrba tiste dobe ter zamisel in gradnja svetoivanske psihiatrične bolnice (iste, v kateri bo 40 let pozneje Franco Basaglia izvedel svojo znamenito revolucijo psihiatrične oskrbe, ki bo pa novo oskrbo obenem hermetično zaprla za katerikoli psihoanalitčni pristop). Weiss dela v njej med vsem svojim tržaškim obdobjem. Avtorica knjige je zelo natančno preučila 340 kliničnih listov, ki jih je Weiss izpolnil, a v bistvu ni tam sledu o kakem psihoanalitičnem pristopu: niti v inerpretaciji kliničnih slik, niti v terapevtskih posegih. (Isto se je zgodilo meni 40 let kasneje: čemu bi pisal o pacientovem nezavednem v težkem antianalitičnem vzdušju, kjer je za kolege, za katere se pač piše,  nezavedno veljalo le za “buržujsko izmišljotino”?)

Rita Corsa se ukvarja tudi z nadaljnjim zanimivim vprašanjem. V tistih letih je bilo v mednarodnih psihoanalitčnih in tudi psihiatričnih krogih veliko zanimanja za izredno številne slučaje vojnih post-travmatičnih nevroz in psihoz. Weiss je v bolnici zdravil veliko takih pacientov, vendar ni o tem nič napisal, ni se udeležil mednarodne razprave o tem, čeprav je bil zelo pronicljiv opazovalec in pisec drugih patologij, kot so bile na primer agorafobije. Avtorica ne najde zadovoljivega odgovora na to vprašanje, čeprav naniza nekaj zanimivih hipotez.

Veliko bolj zanimivo je pa to, kar se je dogajalo v Weissovi ordinaciji v ulici San Lazzaro (kamor smo leta 2002, ob kongresu Italijanskega psihoanalitičnega društva, s pomočjo arhitekta Darja Jagodica postavili spominsko tablo). Corsa se ne zaustavlja ob odnosu Weissa z Italom Svevom in niti z Umbertom Sabo, njegovim najbolj slavnim pacientom, o katerih je bilo že toliko napisanega. Piše nam o galeriji “manjših” ljudi, o katerih črpa v dopisovanju Weissa s Freudom. Med temi je tudi Bruno Veneziani, Svevov svak in Weissov prijatelj.

Rita Corsa in Giuliana Marin v privlačnem poglavju o velikem tržaškemu slikarju Arturu Nathanu orišejo njegovo življenje, analizo z Weissom in vpliv le-te na njegovo umetniško delo, do njegove tragične smrti v nacističnem lagerju.

V zadnjem poglavju Vlasta Polojaz piše o Vladimiru Bartolu, ki ga pomenljivo imenuje “tržaški fantom”. Rodil se je le nekaj korakov od kraja, kjer so par let kasneje zgradili svetoivansko umobolnico in je rastel v ločenosti, ki je v tistih letih označevala narodnostne komponente našega mesta. Paradoksno bo vse svoje življenje ostal fantom, bodisi za italijanske literate, kot – v določeni meri – tudi za ljubljanske. Tudi on je bil preveč Slovenec v Trstu in premalo Slovenec v Ljubljani. Njegovo zanimanje za psihoanalizo nastane povsem samostojno od “psihoanalitičnega viharja”, ki je inenzivno zajel nekatere italijanske someščane. Z Bobijem Bazlenom sta sicer sošolca na nemškem liceju, a druži ju le skupni Zeitgeist. Tako bo prišel v stik s psihoanalizo le v Ljubljani, kamor se mora po vojni izseliti, in potem med študijem v Parizu. Prežela mu bo dober del življenja in navdahnila nekaj njegovih literarnih del. Preizkusil se bo tudi z delom z nekaterimi pacienti.

“Količina beležk, opazovanj in razmišljanj o lastnih duševnih stanjih” spominja na Nathanove poizkuse, da začrta svojo identiteto v številnih avtoportretih. Anna Maria Accerboni je že pred časom pritegnila pozornost na neobičajno pogostnost avtoportretov pri tržaških slikarjih tistega obdobja, ki naj bi odsevala negotovo identiteto mesta samega.

Polojačeva se osredotoči na glavno Bartolovo delo – roman Alamut. Ne zaustavlja se pa ob sugestivni podobnosti z današnjimi islamskimi “kamikazi” in ne poskuša analizirati tega pojava, temveč se osredotoči na osebnost protagonista in na njegovo filozofijo oblasti. Gre preko poiskusa razumevanja Bartola s pomočjo njegovih otroških spominov, čeprav so tako bogati. Zaustavi se bolj na psihičnih mehanizmih, ki so opazni v njegovem opusu. Še posebej jo zanima razločevanje in sobivanje med konkretnim in fantastičnim ter odnos med tem in narcistično omnipotenco.

Morda ni slučaj, da se je psihoanaliza prikazala na bregu Jadrana prav po “političnemu in socialnemu polomu, ko se je razpad avstro-ogrskega cesarstva tragično odseval tudi v psihični dizgregaciji posameznikov.” Ko nastanejo grozeče razpoke v tkivu socialnega ega, se sproščajo tesnobe, ki nujno rabijo svojo mentalizacijo, to je svojo predstavo v zavednem, da jih zmoremo vzdržati in upravljati. Ko razpadejo varne socialne niše, nosijo posamezniki na svojih ramenih težo izbir in odločitev za lastno življenje. Takrat odgovornosti in tesnobe tako bremenijo posameznika, da se poveča potreba po psihološki pomoči. A Rita Corsa nam pove še več: “Katastrofalni razpad političnih in socialnih meja, ki je sledila svetovni vojni, je neizogibno privedla tudi do pretresa osebnih psihičnih kontur. Nemir, ki ga povzroči razpad identitetnih meja in ki vrže človeka na povsem odprt prostor, je spremljal Weissa vse življenje. Njegove razprave o agorafobiji in njegove posledične nove konceptualizacije o strukturi agorafobičnega ega nedvomno predstavljajo najbolj originalno Weissovo zapuščino.” To je nit, ki veže Weissovo osebno izkušnjo z njegovim znanstvenim doprinosom. Čeprav je ta v marsičem anticipiral nekatera poznejša odkritja iz 40ih let, je v bistvu ostal v senci. Weiss ni bil dovolj zaverovan vase, da bi z odločnostjo podprl svoja dognanja in je tako ostal v naslednjih desetletjih ob robu znanstvene scene.

Dragoceno delo Rite Corsa opisuje mnogo detajlov, ki so bili doslej v dobri meri neznani, a dajo nov smisel celotni sliki in orišejo Weissa in njegovo dobo bolj verodostojno in realno, obenem pa tudi bolj v skladu s protislovnim ozadjem, na katerem je njegovo življenje potekalo.

Slovenski prevod Polojačevega poglavja o Bartolu je mogoče prebrati na spletni strani slovenskih psihoanalitikov (www.psihoanalitki-ipa.si). To stran smo uredili v pejšnjem letu skupaj z ljubljanskimi kolegi in vsak mesec objavlja eno razpravo: v marcu je na vrsti Polojačeva o Bartolovem Alamutu.